Page 147 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 147
Kako obljubiti 145
to molče storil; tudi Slovenec se je poklonil rajši v resnici, kaker da bi rekel ali:
,klanjam se,, ali: ,poklonim se,.«65
Argumentacija je tako rekoč revolucionarna in ponudi več, kot pa Pe-
rušek sploh zahteva, namreč interpretacijo nekaterih vljudnostnih obraz-
cev, ki so še danes – ali bolje šele danes – predmet razprav v polju lingvi-
stične pragmatike. »Klanjam se« bi danes sicer težko podstavili performa-
tivno interpretacijo, povsem pa lahko razumemo Škrabčev namen, namreč
pokazati, da je šele pojavitev visoko abstraktnih glagolov, kakršni so per-
formativi, omogočila tvorbo vljudnostnih obrazcev, ki stopijo na mesto de-
janja, ki ga imenujejo.
Še zanimivejši in teoretsko še pomembnejši pa je Škrabčev odgovor na
drugi Peruškov ugovor. Perušek tudi v odgovor na Pintarjevo recenzijo
svojega spisa n amreč spet ponovi že klasičen »nedovršni« argument, da se
v trenutku govorjenja nič ne zgodi, temveč le godi, le da ga tokrat podpre še
z razliko med glagolsko obliko in pomenom. Oblike kot »padem, dam, dvi-
gnem« da so sedanjiške, ni pa sedanjiški njih pomen. Zato, pravi Peruš ek,
bi moral v stavku »petsto sem ti dal o svetem Juriju, tristo ti dam zdaj,
dvesto ti bom dal pa o Božiču« dotični, ako bi mu v trenutku govorje-
nja izročal tristo kron, reči: dajem ti. Ker pa pravi dam ti, pomeni to:
morem ti, hočem ti dati. To pa ni pravi sedanjik, ker se dejanje ne vrši v
trenutku govorjenja.66
Škrabčev odgovor načelno že poznamo, tokrat pa ga takole niansira :
»/T/udi z eno besedo zveršeno dejanje vsaj toliko časa traja, kolikor ga je tre-
ba, da se tista beseda izgovori; začne se tako dejanje se začetkom, doverši se
s koncem besede, in nekaj časa traja tudi najkrajša beseda. – Bodisi tako, ali
kedo misli na to trajanje? Tudi pika, ki jo naredimo s peresom na papir, prav za
prav ni pika, temuč nekaj na vse tri dimenzije razširjenega; pod kakim ultra-
mikroskopom bi bilo videti kaker gomila gnoja, ali morda ko cela gora. Ven-
der mi navadni ljudje imenujemo to piko piko in v trenotnem dejanju ne vi-
dimo trajanja in torej nimamo vzroka z nedoveršnimi glagoli ga izražati.«67
Potemtakem grešnika ne moremo odvezati grehov z Odvezujem te,
kakor meni prof. Perušek, kajti:
»Zveršenost je /…/ odvisna od intencije za to pooblaščenega spovednika, ne pa od
prave oblike glagola. Ali to je gotovo, izražena zveršenost z obliko ,odvezujem
65 Cvetje …, XXVII. tečaj, 11. zvezek, Gorica 1910.
66 N. d., 639.
67 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 5. zvezek, Gorica 1911.
to molče storil; tudi Slovenec se je poklonil rajši v resnici, kaker da bi rekel ali:
,klanjam se,, ali: ,poklonim se,.«65
Argumentacija je tako rekoč revolucionarna in ponudi več, kot pa Pe-
rušek sploh zahteva, namreč interpretacijo nekaterih vljudnostnih obraz-
cev, ki so še danes – ali bolje šele danes – predmet razprav v polju lingvi-
stične pragmatike. »Klanjam se« bi danes sicer težko podstavili performa-
tivno interpretacijo, povsem pa lahko razumemo Škrabčev namen, namreč
pokazati, da je šele pojavitev visoko abstraktnih glagolov, kakršni so per-
formativi, omogočila tvorbo vljudnostnih obrazcev, ki stopijo na mesto de-
janja, ki ga imenujejo.
Še zanimivejši in teoretsko še pomembnejši pa je Škrabčev odgovor na
drugi Peruškov ugovor. Perušek tudi v odgovor na Pintarjevo recenzijo
svojega spisa n amreč spet ponovi že klasičen »nedovršni« argument, da se
v trenutku govorjenja nič ne zgodi, temveč le godi, le da ga tokrat podpre še
z razliko med glagolsko obliko in pomenom. Oblike kot »padem, dam, dvi-
gnem« da so sedanjiške, ni pa sedanjiški njih pomen. Zato, pravi Peruš ek,
bi moral v stavku »petsto sem ti dal o svetem Juriju, tristo ti dam zdaj,
dvesto ti bom dal pa o Božiču« dotični, ako bi mu v trenutku govorje-
nja izročal tristo kron, reči: dajem ti. Ker pa pravi dam ti, pomeni to:
morem ti, hočem ti dati. To pa ni pravi sedanjik, ker se dejanje ne vrši v
trenutku govorjenja.66
Škrabčev odgovor načelno že poznamo, tokrat pa ga takole niansira :
»/T/udi z eno besedo zveršeno dejanje vsaj toliko časa traja, kolikor ga je tre-
ba, da se tista beseda izgovori; začne se tako dejanje se začetkom, doverši se
s koncem besede, in nekaj časa traja tudi najkrajša beseda. – Bodisi tako, ali
kedo misli na to trajanje? Tudi pika, ki jo naredimo s peresom na papir, prav za
prav ni pika, temuč nekaj na vse tri dimenzije razširjenega; pod kakim ultra-
mikroskopom bi bilo videti kaker gomila gnoja, ali morda ko cela gora. Ven-
der mi navadni ljudje imenujemo to piko piko in v trenotnem dejanju ne vi-
dimo trajanja in torej nimamo vzroka z nedoveršnimi glagoli ga izražati.«67
Potemtakem grešnika ne moremo odvezati grehov z Odvezujem te,
kakor meni prof. Perušek, kajti:
»Zveršenost je /…/ odvisna od intencije za to pooblaščenega spovednika, ne pa od
prave oblike glagola. Ali to je gotovo, izražena zveršenost z obliko ,odvezujem
65 Cvetje …, XXVII. tečaj, 11. zvezek, Gorica 1910.
66 N. d., 639.
67 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 5. zvezek, Gorica 1911.
