Page 153 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 153
Kako obljubiti 151
bom ljubil našo samoupravno
domovino, Socialistično federativno
republiko Jugoslavijo;
…«82
Sodniki rednih sodišč se pred nastopom službe zaobljubijo takole:83
»Izjavljam, da bom svojo dolžnost opravljal vestno in odgovorno, da bom de-
lal po Ustavi in zakonih, ter da bom varoval družbeni red Socialistične federa-
tivne republike Jugoslavije,«
sodniki vojaških sodišč pa takole:84
»Izjavljam,85 da se bom pri svojem delu ravnal po Ustavi in zakonu, da bom
dolžnost sodnika opravljal vestno in nepristransko, in da bom varoval družbe-
ni red Socialistične federativne republike Jugoslavije,«
če naj navedem le nekaj institucionaliziranih obrazcev.86
Contra factum non datur logica, pravi Škrabec. In če naj vzamemo fakte
zares, si moramo pač z vso resnostjo zastaviti naslednje vprašanje: kako naj
se Slovenec ogne (zanj) pogubnemu dejstvu, da lahko obljubi – ali priseže
ali izvrši katero koli drugo imenitno dejanje, za katerega izvršitev je potreb-
na (le) uporaba glagola, ki to dejanje imenuje – le po pomoti?
82 Ker postaja zaobljuba v nadaljevanju še bolj obscena, se bomo citiranju v celoti odpovedali.
83 Uradni list SRS, 10/1977, 66. člen, 3. odstavek.
84 Uradni list SFRJ, 4/1977, 33. člen, 2. odstavek.
85 Samoupravni genij nas je očitno oskrbel še z eno čarobno formulo. Izjavljam je namreč »čista
forma« izjavljanja, form(ul)a, ki želi izjavljanje po vsej sili zvesti na samo izjavo, ga vanjo vpisa-
ti. Vendar pa je samoupravni genij tokrat presegel samega sebe: uspela mu je fabrikacija verjetno
edinega ilokucijskega obrazca, ki dejansko dela, kar pravi, da dela. Če na primer obljubljamo ali
prisegamo ali sploh izvršujemo kakršno koli besedno dejavnost, s tem nekaj izjavljamo. Kaj izja-
vljamo (kakšno izjavljalno dejanje smo izvršili), ni nujno neposredno evidentno, v skrajni kon-
sekvenci je to stvar lingvistove analize. Samoupravni genij pa se je tej nevšečnosti izognil, pre-
skočil korak analize in občo formo izjavljanja prevedel kar v partikularnost izjave: nemogoče je
namreč trditi, da tisti, ki pravi izjavljam, v resici ne izjavlja …
86 Da ne bo pomote: nedovršno obliko v institucionaliziranih obrazcih je ohranila tudi post-sa-
moupravna Slovenija. Glej M. Grgič, I. Ž. Žagar, Čas in dejanja v jeziku, Ljubljana 2004.
bom ljubil našo samoupravno
domovino, Socialistično federativno
republiko Jugoslavijo;
…«82
Sodniki rednih sodišč se pred nastopom službe zaobljubijo takole:83
»Izjavljam, da bom svojo dolžnost opravljal vestno in odgovorno, da bom de-
lal po Ustavi in zakonih, ter da bom varoval družbeni red Socialistične federa-
tivne republike Jugoslavije,«
sodniki vojaških sodišč pa takole:84
»Izjavljam,85 da se bom pri svojem delu ravnal po Ustavi in zakonu, da bom
dolžnost sodnika opravljal vestno in nepristransko, in da bom varoval družbe-
ni red Socialistične federativne republike Jugoslavije,«
če naj navedem le nekaj institucionaliziranih obrazcev.86
Contra factum non datur logica, pravi Škrabec. In če naj vzamemo fakte
zares, si moramo pač z vso resnostjo zastaviti naslednje vprašanje: kako naj
se Slovenec ogne (zanj) pogubnemu dejstvu, da lahko obljubi – ali priseže
ali izvrši katero koli drugo imenitno dejanje, za katerega izvršitev je potreb-
na (le) uporaba glagola, ki to dejanje imenuje – le po pomoti?
82 Ker postaja zaobljuba v nadaljevanju še bolj obscena, se bomo citiranju v celoti odpovedali.
83 Uradni list SRS, 10/1977, 66. člen, 3. odstavek.
84 Uradni list SFRJ, 4/1977, 33. člen, 2. odstavek.
85 Samoupravni genij nas je očitno oskrbel še z eno čarobno formulo. Izjavljam je namreč »čista
forma« izjavljanja, form(ul)a, ki želi izjavljanje po vsej sili zvesti na samo izjavo, ga vanjo vpisa-
ti. Vendar pa je samoupravni genij tokrat presegel samega sebe: uspela mu je fabrikacija verjetno
edinega ilokucijskega obrazca, ki dejansko dela, kar pravi, da dela. Če na primer obljubljamo ali
prisegamo ali sploh izvršujemo kakršno koli besedno dejavnost, s tem nekaj izjavljamo. Kaj izja-
vljamo (kakšno izjavljalno dejanje smo izvršili), ni nujno neposredno evidentno, v skrajni kon-
sekvenci je to stvar lingvistove analize. Samoupravni genij pa se je tej nevšečnosti izognil, pre-
skočil korak analize in občo formo izjavljanja prevedel kar v partikularnost izjave: nemogoče je
namreč trditi, da tisti, ki pravi izjavljam, v resici ne izjavlja …
86 Da ne bo pomote: nedovršno obliko v institucionaliziranih obrazcih je ohranila tudi post-sa-
moupravna Slovenija. Glej M. Grgič, I. Ž. Žagar, Čas in dejanja v jeziku, Ljubljana 2004.
