Page 149 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 149
Kako obljubiti 147
ta, je torej le ,praesens narrativum,, ali ,indicativ um,, ali ,communicativum,, ka-
ker se komu bolj prav zdi. ,Miselno pravilo,, ki velja za vse jezike, je torej, da
je praesens ,effectivum, samo v pervi osebi, navadno edinstvenega števila, le
če jih hoče zveršiti dotično dejanje dvoje ali več vkup in vsi ob enem govo-
re ali pojo, ali eden v imenu vseh, tedaj se rabi seveda dvojstveno ali mnoštve-
no število. Tretja oseba bi bila mogoča, ako ta, ki govori, namesto ,jaz, posta-
vi svoje ime, ali kako drugače označi svojo, t. j. pervo osebo, ako n. pr. mati
pravi otroku: ,Kind, die Mutter befiehlt dir das zu tun,. Tudi če perva oseba
dejanja ne zverši neposredno, temuč po poslancu ali namestniku, ki govo-
ri v njenem imenu, kaker: ,Die Mutter grüst dich,. V poslednjem primeru bi
se vtegnilo sicer reči, da je tu že ,praesens narrativum, ali ,communicativum,,
ali pozdravljenje še ni zveršeno z naročilom materinim, temuč šele po besedi
posrednikovi.«70
S tem smo dobili tudi četrti pogoj performativnosti, ki ga navaja Austin:
da bi bil performativ uspešen, mora biti izrečen v 1. os. edn., sed., pov. nakl.,
tvor. nač.
Brez pretiravanja torej lahko trdimo, da je p. Stanislav Škrabec izobli-
koval vse štiri pogoje performativnosti in s tem osnove performativne teo-
rije skoraj pol stoletja pred njenim uradnim tvorcem, J. L. Austinom. Vi-
deli smo, da je Austin svojo teorijo izoblikoval v prestopu iz filozofskega v
lingvistično polje, Škrabec pa je svojo zbrkljal kar v lingvističnem polju sa-
mem, in to nekako po naključju, ko je pojasnjeval razliko med rabo dovr-
šnega in nedovršnega glagola.
Odmev v slovenskih slovnicah
Dovršno/nedovršna polemika s performativnimi konsekvencami je
odmevala tudi v vseh kasnejših slovenskih slovnicah. Breznikova slovni-
ca iz leta 1916 opredeljuje dovršne in nedovršne glagole, na primer, takole:
»Dejanje ali stanje, ki ga glagol izraža, se more goditi v nekem času: v času se
začne, vrši in konča …
Po tem delimo glagole:
1. v dovršne (perfektivne, ki izražajo začetek (nas top) ali konec (izvršitev) kakega
dejanja ali stanja …
2. v nedovršne (imperfektivne), ki izražajo kako trajajoče dejanje ali stanje – brez
ozira na začetek ali zvršitev, tj. naznanjajo, da kako dejanje (stanje) sedaj traja ali
je kedaj trajalo ali bo trajalo …
70 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1911.
ta, je torej le ,praesens narrativum,, ali ,indicativ um,, ali ,communicativum,, ka-
ker se komu bolj prav zdi. ,Miselno pravilo,, ki velja za vse jezike, je torej, da
je praesens ,effectivum, samo v pervi osebi, navadno edinstvenega števila, le
če jih hoče zveršiti dotično dejanje dvoje ali več vkup in vsi ob enem govo-
re ali pojo, ali eden v imenu vseh, tedaj se rabi seveda dvojstveno ali mnoštve-
no število. Tretja oseba bi bila mogoča, ako ta, ki govori, namesto ,jaz, posta-
vi svoje ime, ali kako drugače označi svojo, t. j. pervo osebo, ako n. pr. mati
pravi otroku: ,Kind, die Mutter befiehlt dir das zu tun,. Tudi če perva oseba
dejanja ne zverši neposredno, temuč po poslancu ali namestniku, ki govo-
ri v njenem imenu, kaker: ,Die Mutter grüst dich,. V poslednjem primeru bi
se vtegnilo sicer reči, da je tu že ,praesens narrativum, ali ,communicativum,,
ali pozdravljenje še ni zveršeno z naročilom materinim, temuč šele po besedi
posrednikovi.«70
S tem smo dobili tudi četrti pogoj performativnosti, ki ga navaja Austin:
da bi bil performativ uspešen, mora biti izrečen v 1. os. edn., sed., pov. nakl.,
tvor. nač.
Brez pretiravanja torej lahko trdimo, da je p. Stanislav Škrabec izobli-
koval vse štiri pogoje performativnosti in s tem osnove performativne teo-
rije skoraj pol stoletja pred njenim uradnim tvorcem, J. L. Austinom. Vi-
deli smo, da je Austin svojo teorijo izoblikoval v prestopu iz filozofskega v
lingvistično polje, Škrabec pa je svojo zbrkljal kar v lingvističnem polju sa-
mem, in to nekako po naključju, ko je pojasnjeval razliko med rabo dovr-
šnega in nedovršnega glagola.
Odmev v slovenskih slovnicah
Dovršno/nedovršna polemika s performativnimi konsekvencami je
odmevala tudi v vseh kasnejših slovenskih slovnicah. Breznikova slovni-
ca iz leta 1916 opredeljuje dovršne in nedovršne glagole, na primer, takole:
»Dejanje ali stanje, ki ga glagol izraža, se more goditi v nekem času: v času se
začne, vrši in konča …
Po tem delimo glagole:
1. v dovršne (perfektivne, ki izražajo začetek (nas top) ali konec (izvršitev) kakega
dejanja ali stanja …
2. v nedovršne (imperfektivne), ki izražajo kako trajajoče dejanje ali stanje – brez
ozira na začetek ali zvršitev, tj. naznanjajo, da kako dejanje (stanje) sedaj traja ali
je kedaj trajalo ali bo trajalo …
70 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1911.
