Page 145 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 145
Kako obljubiti 143
»Vsaka odločba, vsak sklep, vsaka namemba je nekaj dovršenega, nekaj per-
fektivnega.
Zame je sicer ta akt pravi perfectum, v duhu dovršen tisti trenotek, ko dolo-
čim, sklenem, razsodim, spoznam, – popolnoma dovršen pa postane šele tedaj, ko
to, kar sem v duhu določil, sklenil, razsodil, spoznal, z besedo povem. Tiha misel je si-
cer zame tudi že obsodba, vendar sodba v pravem pomenu postane šele te-
daj, ko jo izrečem in tudi drugim oznanim. To pa se ima zgoditi s perfektivnim
glagolom.«62
Vsa mentalna dejanja, »vse dušne zaznave, vsi sklepi in odločbe«, so za
Pintarja dejanja, ki so se v naših mislih dovršila, še preden smo to dovršitev
izrazili z besedami, za zunanji svet pa postanejo dovršena šele s tem, ko to
notranjo dovršitev izrazimo z besedami, in to je pravzaprav šele prava do-
vršitev oz. izvršitev, saj na primer obljuba ne šteje in ne more šteti za oblju-
bo, dokler obljubljamo le v sebi, v svojih mislih: obljubo moramo »povna-
njiti«, sogov orcu moramo dati jasno na znanje, da smo mu nekaj obljubili,
sicer sploh ne moremo govoriti o obljubi. To pa lahko – prav zato, ker smo
»pri sebi« že obljubili, o že izvršenem pa ne moremo govoriti, kot da je šele v
teku – storimo le z dovršnim sedanjikom:
»Če torej pravi Prešeren ,Vam izročim, prijatla dragi mani, pesem milo,, nika-
kor ne misli na materijalno izročanje pri Blazniku natisnjene, v usnje vezane in
na pozlačeno lice obrezane knjižice z naudarjenim napisom ,Krst pri Savici,, –
ampak misli le na kon s t a t i r a nj e svoje dedikacije. Še predno je začel pesnik
pesem skladati, je lahko sklenil, da jo bo dediciral manom umrlega prijatelja
– in ko je bila dovršena mila elegija, je bil gotovo dovršen tudi sklep ,poklo-
nim naj jo spominu Čopovemu, – zdaj je ,sklenjeno – storjeno,, samo poveda-
ti je še treba, da tudi mi vemo, konstatirati je treba, in s konstatiranjem je šele de-
janje popolnoma dovršeno, je dovršeno, je že dovršeno. V tistem trenotku, ko ta-
kšno kompleksivno zamišljeno dejanje konstatiram, je že dovršeno, se ne vrši
več, se je že izvršilo. – Ker je dejanje s tistim trenotkom dovršeno, ga ne smem
drugače izraziti nego z dovršnim glagolom; ker je pa izvršitev dejanja obseže-
na ravno v konstatiranju dejanja in ker je konstatiranje ali potrditev za tistega,
ki potrdi, najpristnejši sedanjik, tedaj je jasno, da moram konstatirati le s seda-
njikom, torej »izročim« (ne »izročil sem«, pa tudi ne »izročil bom«) /pou-
daril I. Ž. Ž./.«63
62 N. m.
63 N. d., 765.
»Vsaka odločba, vsak sklep, vsaka namemba je nekaj dovršenega, nekaj per-
fektivnega.
Zame je sicer ta akt pravi perfectum, v duhu dovršen tisti trenotek, ko dolo-
čim, sklenem, razsodim, spoznam, – popolnoma dovršen pa postane šele tedaj, ko
to, kar sem v duhu določil, sklenil, razsodil, spoznal, z besedo povem. Tiha misel je si-
cer zame tudi že obsodba, vendar sodba v pravem pomenu postane šele te-
daj, ko jo izrečem in tudi drugim oznanim. To pa se ima zgoditi s perfektivnim
glagolom.«62
Vsa mentalna dejanja, »vse dušne zaznave, vsi sklepi in odločbe«, so za
Pintarja dejanja, ki so se v naših mislih dovršila, še preden smo to dovršitev
izrazili z besedami, za zunanji svet pa postanejo dovršena šele s tem, ko to
notranjo dovršitev izrazimo z besedami, in to je pravzaprav šele prava do-
vršitev oz. izvršitev, saj na primer obljuba ne šteje in ne more šteti za oblju-
bo, dokler obljubljamo le v sebi, v svojih mislih: obljubo moramo »povna-
njiti«, sogov orcu moramo dati jasno na znanje, da smo mu nekaj obljubili,
sicer sploh ne moremo govoriti o obljubi. To pa lahko – prav zato, ker smo
»pri sebi« že obljubili, o že izvršenem pa ne moremo govoriti, kot da je šele v
teku – storimo le z dovršnim sedanjikom:
»Če torej pravi Prešeren ,Vam izročim, prijatla dragi mani, pesem milo,, nika-
kor ne misli na materijalno izročanje pri Blazniku natisnjene, v usnje vezane in
na pozlačeno lice obrezane knjižice z naudarjenim napisom ,Krst pri Savici,, –
ampak misli le na kon s t a t i r a nj e svoje dedikacije. Še predno je začel pesnik
pesem skladati, je lahko sklenil, da jo bo dediciral manom umrlega prijatelja
– in ko je bila dovršena mila elegija, je bil gotovo dovršen tudi sklep ,poklo-
nim naj jo spominu Čopovemu, – zdaj je ,sklenjeno – storjeno,, samo poveda-
ti je še treba, da tudi mi vemo, konstatirati je treba, in s konstatiranjem je šele de-
janje popolnoma dovršeno, je dovršeno, je že dovršeno. V tistem trenotku, ko ta-
kšno kompleksivno zamišljeno dejanje konstatiram, je že dovršeno, se ne vrši
več, se je že izvršilo. – Ker je dejanje s tistim trenotkom dovršeno, ga ne smem
drugače izraziti nego z dovršnim glagolom; ker je pa izvršitev dejanja obseže-
na ravno v konstatiranju dejanja in ker je konstatiranje ali potrditev za tistega,
ki potrdi, najpristnejši sedanjik, tedaj je jasno, da moram konstatirati le s seda-
njikom, torej »izročim« (ne »izročil sem«, pa tudi ne »izročil bom«) /pou-
daril I. Ž. Ž./.«63
62 N. m.
63 N. d., 765.
