Page 144 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 144
Od performativa do govornih dejanj
Razlika dovršno/nedovršno kot posebni
ilokucijski marker slovenščine
Pintar s tem proizvede dve nadvse pomembni definiciji: 1. razlika med
dovršnikom in nedovršnikom je prav v zmožnosti pokazati razmerje tiste-
ga, ki misli, sodi ali izjavlja, do izjavljene misli ali sodbe, kar ni nič manj kot
definicija performativnega prefiksa kot v izjavo vpisanega markerja ilokucij-
ske moči! Prav performativni prefiks je tisti del izjave, s katerim naj bi izjav-
ljalec (standardizirano) izrazil svoj odnos do propozicionalne vsebine izja-
ve. In v slovenščini, pravi Pintar, pripada ta vloga prav dovršnemu sedanji-
ku, če se razlikuje od nedovršnega sedanjika!
2. In še več. Dovršni sedanjik je instanc(ijacij)a nedovršnega sedanji-
ka, je partikularizacija obče forme, kot taka sicer podrejena občosti, ven-
dar prav zaradi svoje partikularnosti, prav zato, ker partikularni izjavlja-
lec z njo izraža svoj partikulami odnos do (potencialno) obče propozicionalne
vsebine, nezvedljiva nanjo.
Pomen 1. osebe ednine
Prav s tem, z vsakokratno izjavljalno partikularnostjo, pa Pintar uteme-
ljuje tudi dejstvo, da lahko za dejanja, ki jih izvršimo z besedo, uporabimo
le 1. osebo ednine:60
»Pri vseh navedenih vzgledih smo opazili, da se omejujejo perfektivni sedanji-
ki povednih stavkov na prvo osebo, kvečjemu da pride v poštev še tretja ose-
ba, ako nam je pravzaprav razumeti pri tem prvo, n. pr. sodišče = mi sodniki,
konferenca = mi profesorji, parlament = mi poslanci, cerkev = mi kardinali s sv.
očetom, deželni odbor = mi odborniki z deželnim glavarjem i. t. d«.
»Za to omejitev na prvo osebo se pa menda dá najti tudi razlog, češ, da zase
lahko vem, kaj sem sklenil, določil, si namenil i.t.d., o drugih pa tega vedeti, torej tudi po-
vedati ne morem.«61
Vendar pa, bi se utegnil glasiti protiargument, če sem, na primer, nekaj
»sklenil«, ali se za nekaj »odločil«, mi za izvršitev teh dejanj niso bile po-
trebne besede oz. natančneje, nisem jih izvršil s samo izreko besed.
Pintar ima tudi na to odgovor, in to odgovor, ki za nameček pritrjuje teo-
riji vesolj verovanj:
60 V zvezi s tem moramo popraviti tudi svojo trditev (Kako obljubiti – kratek pregled, v: Pro-
blem-Razprave 1/1989), da je ta pogoj prvi formuliral Škrabec. Formulacija tega pogoja je, kljub
vsemu, delo Pintarjev ega genija.
61 N. d., 567.
Razlika dovršno/nedovršno kot posebni
ilokucijski marker slovenščine
Pintar s tem proizvede dve nadvse pomembni definiciji: 1. razlika med
dovršnikom in nedovršnikom je prav v zmožnosti pokazati razmerje tiste-
ga, ki misli, sodi ali izjavlja, do izjavljene misli ali sodbe, kar ni nič manj kot
definicija performativnega prefiksa kot v izjavo vpisanega markerja ilokucij-
ske moči! Prav performativni prefiks je tisti del izjave, s katerim naj bi izjav-
ljalec (standardizirano) izrazil svoj odnos do propozicionalne vsebine izja-
ve. In v slovenščini, pravi Pintar, pripada ta vloga prav dovršnemu sedanji-
ku, če se razlikuje od nedovršnega sedanjika!
2. In še več. Dovršni sedanjik je instanc(ijacij)a nedovršnega sedanji-
ka, je partikularizacija obče forme, kot taka sicer podrejena občosti, ven-
dar prav zaradi svoje partikularnosti, prav zato, ker partikularni izjavlja-
lec z njo izraža svoj partikulami odnos do (potencialno) obče propozicionalne
vsebine, nezvedljiva nanjo.
Pomen 1. osebe ednine
Prav s tem, z vsakokratno izjavljalno partikularnostjo, pa Pintar uteme-
ljuje tudi dejstvo, da lahko za dejanja, ki jih izvršimo z besedo, uporabimo
le 1. osebo ednine:60
»Pri vseh navedenih vzgledih smo opazili, da se omejujejo perfektivni sedanji-
ki povednih stavkov na prvo osebo, kvečjemu da pride v poštev še tretja ose-
ba, ako nam je pravzaprav razumeti pri tem prvo, n. pr. sodišče = mi sodniki,
konferenca = mi profesorji, parlament = mi poslanci, cerkev = mi kardinali s sv.
očetom, deželni odbor = mi odborniki z deželnim glavarjem i. t. d«.
»Za to omejitev na prvo osebo se pa menda dá najti tudi razlog, češ, da zase
lahko vem, kaj sem sklenil, določil, si namenil i.t.d., o drugih pa tega vedeti, torej tudi po-
vedati ne morem.«61
Vendar pa, bi se utegnil glasiti protiargument, če sem, na primer, nekaj
»sklenil«, ali se za nekaj »odločil«, mi za izvršitev teh dejanj niso bile po-
trebne besede oz. natančneje, nisem jih izvršil s samo izreko besed.
Pintar ima tudi na to odgovor, in to odgovor, ki za nameček pritrjuje teo-
riji vesolj verovanj:
60 V zvezi s tem moramo popraviti tudi svojo trditev (Kako obljubiti – kratek pregled, v: Pro-
blem-Razprave 1/1989), da je ta pogoj prvi formuliral Škrabec. Formulacija tega pogoja je, kljub
vsemu, delo Pintarjev ega genija.
61 N. d., 567.
