Page 150 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 150
Od performativa do govornih dejanj
Ker izražajo dovršniki le hipna dejanja ali se ozirajo le na en trenotek (tj. zače-
tek ali zvršitev) dejanja, ne morejo imeti pravega sedanjika: sedanjikova oblika
ima splošen pomen. Za pravo sedanjost nam rabijo le nedovršniki.«71
Po citatu sodeč, se Breznik postavlja na Peruškovo, ne na Škrabčevo
stran, vendar pa nam dobrih trideset strani dalje, v poglavju o nedovršnem
sedanjiku (ki da se rabi v pripovedovanju tega, kar se godi, ali tega, kar kdo
dela ali opravlja, ter povsod, kjer kako dejanje na kakršen koli način traja),
postreže ne le s Škrabčevimi argumenti, temveč celo z njegovimi primeri in
– še več – z besedami, ki so prevzete neposredno iz Cvetja …:
»Če se dejanje v sedanjiku ne pripoveduje, ampak le imenuje in s tem zvrši, se izra-
ža z dovršnim glagolom (zvršilni sedanjik, praesens effectivum); zvršilni sedanjik
naznanja, da se kako dejanje v trenutku zvrši, npr. spovem se tehle grehov; ozna-
nim vam veliko veselje.
Ko dotično besedo izrečemo, je dejanje zvršeno. Ker zvrši dejanje oni, ki izgo-
vori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v ednini. Tre-
tja oseba more le v izjemnih primerih nadomestiti prvo.«72
Za nadaljnjo usodo performativa v slovenščini pa je še zlasti pomemb-
no Breznikovo prevzemanje Škrabčevih argumentov o dovršnem sedanji-
ku na mestu dovršnega prihodnjika. Takole pravi:
»Dovršni sedanjik navadno lahko nadomeščamo z dovršnim prihodnjikom, ali
vselej ga ne moremo. Ako pravim: To kravo prodam, naznanim le voljo prodati, ako
bo kdo hotel kupiti; ako pa pravim: To kravo bom prodal, naznanim, gotovost, da se bo
kedaj tako zgodilo /poudaril I. Ž. Ž./.«73
Že prva povojna slovnica74 te subtilne razlike ne loči več prav dobro.
Dovršni sedanjik namreč vpelje z naslednjim primerom:
»Pavle in Nace sta se dogovarjala zaradi njive. Slednjič je Pavle povzel: ,Sedaj
veš vse, ponudim njivo najprej tebi, ki si sosed; odloči se, ali jo vzameš ali ne, ker
imam drugih kupcev., Nace je pomolčal, puhnil oblak dima pod strop, potem
pa vzel pipo iz ust in rekel: ,Kupim,. Segla sta si v roke in se razgovarjala naprej o
tem, kako se bo kupčija izvršila /poudaril I. Ž. Ž./.«75
71 Anton Breznik, Slovenska slovnica, Celovec 1916, 115–116.
72 N. d., 147.
73 N. d., 149.
74 Slovenska slovnica, sestavil Uredniški odbor DZS, Ljubljana 1947.
75 N. d., 181.
Ker izražajo dovršniki le hipna dejanja ali se ozirajo le na en trenotek (tj. zače-
tek ali zvršitev) dejanja, ne morejo imeti pravega sedanjika: sedanjikova oblika
ima splošen pomen. Za pravo sedanjost nam rabijo le nedovršniki.«71
Po citatu sodeč, se Breznik postavlja na Peruškovo, ne na Škrabčevo
stran, vendar pa nam dobrih trideset strani dalje, v poglavju o nedovršnem
sedanjiku (ki da se rabi v pripovedovanju tega, kar se godi, ali tega, kar kdo
dela ali opravlja, ter povsod, kjer kako dejanje na kakršen koli način traja),
postreže ne le s Škrabčevimi argumenti, temveč celo z njegovimi primeri in
– še več – z besedami, ki so prevzete neposredno iz Cvetja …:
»Če se dejanje v sedanjiku ne pripoveduje, ampak le imenuje in s tem zvrši, se izra-
ža z dovršnim glagolom (zvršilni sedanjik, praesens effectivum); zvršilni sedanjik
naznanja, da se kako dejanje v trenutku zvrši, npr. spovem se tehle grehov; ozna-
nim vam veliko veselje.
Ko dotično besedo izrečemo, je dejanje zvršeno. Ker zvrši dejanje oni, ki izgo-
vori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v ednini. Tre-
tja oseba more le v izjemnih primerih nadomestiti prvo.«72
Za nadaljnjo usodo performativa v slovenščini pa je še zlasti pomemb-
no Breznikovo prevzemanje Škrabčevih argumentov o dovršnem sedanji-
ku na mestu dovršnega prihodnjika. Takole pravi:
»Dovršni sedanjik navadno lahko nadomeščamo z dovršnim prihodnjikom, ali
vselej ga ne moremo. Ako pravim: To kravo prodam, naznanim le voljo prodati, ako
bo kdo hotel kupiti; ako pa pravim: To kravo bom prodal, naznanim, gotovost, da se bo
kedaj tako zgodilo /poudaril I. Ž. Ž./.«73
Že prva povojna slovnica74 te subtilne razlike ne loči več prav dobro.
Dovršni sedanjik namreč vpelje z naslednjim primerom:
»Pavle in Nace sta se dogovarjala zaradi njive. Slednjič je Pavle povzel: ,Sedaj
veš vse, ponudim njivo najprej tebi, ki si sosed; odloči se, ali jo vzameš ali ne, ker
imam drugih kupcev., Nace je pomolčal, puhnil oblak dima pod strop, potem
pa vzel pipo iz ust in rekel: ,Kupim,. Segla sta si v roke in se razgovarjala naprej o
tem, kako se bo kupčija izvršila /poudaril I. Ž. Ž./.«75
71 Anton Breznik, Slovenska slovnica, Celovec 1916, 115–116.
72 N. d., 147.
73 N. d., 149.
74 Slovenska slovnica, sestavil Uredniški odbor DZS, Ljubljana 1947.
75 N. d., 181.
