Page 143 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 143
Kako obljubiti 141
Razlika med dovršnim in nedovršnim sedanjikom je po Pintarju prav v
modaliteti, tj. v zmožnosti pokazati razmerje tistega, ki misli, sodi ali izja-
vlja, do izjavljene misli ali sodbe:
»Perfektivni glagoli služijo pri izraževanju problematičnih sodeb in so gle-
de modalitete potencijalni in subjektivni, imperfektivni pa izražujejo po-
vedne, direktno veljavne, asertorične sodbe in so torej glede modalitete
indikativni.«57
Ad 2) Pri spovedi (tudi to je pogosto izrabljan primer) se, po Škrabcu,
ne morem vprašati, »kaj delam?«, temveč le, »kaj storim?«, ker je v spove-
dnem obrazcu spovem se skoncentrirana celotna spoved.
To je seveda Škrabčeva argumentacija za spovem se kot praesens effecti-
vum, Pintar pa (pravilno) ugotavlja, da gre le za praesens instans, da spove-
dujoči se le pove svoj namen in željo, da se hoče spovedati in Stvarniku pri-
znati svoje grehe, kar za tem (zatem ko je izrazil svojo voljo in namen spo-
vedati se) tudi stori.58 Podobno velja za zahvaljevanje:
»Če se kdo hoče svojemu dobrotniku zahvaliti, mu ne prične pripovedova-
ti, kaj da dela, ampak mu pove samo, da mu vé hvalo za naklonjenost, da mu
je hvaležen, da bi mu rad izrazil hvalo, izkazal z besedo hvaležnost, češ, da mu
z dejanjem dobrote povrniti ne more, da pa hoče z besedo posvedočiti svojo zahvalo za-
njo /poudaril I. Ž. Ž./.«
Ali v teoretskem dispozitivu:
»Zahvaljujem se o vsaki priliki, obljubujem na vse strani, priporočam se tu in
tam, pri tem in onem gospodu, vsakemu posebej se pa samo priporočim, če je
to priporočilo enkratno dejanje in prosto izrecilo, da želim doseči blagohotno
naklonjenost ali pospešitev želje ali prošnje.«59
57 N. d., 566.
58 Pintar pri tem ironično ugotavlja: Pri naštevanju grehov bi pa bilo po naši smešni logiki popol-
noma odveč, če bi grešnik še posebej naglašal, da se izpoveduje, saj duhovnik v izpovednici že itak
ve, kaj sliši, kaj da dela. S spovem se se torej ne spovem, saj pričnem šele za tem spovedovati svoje
grehe, prav kakor s kupim še ne kupim, saj bo kupna transakcija še(le) sledila. In obratno. Ko se
spovedujem svojih grehov, duhovnik itak ve, kaj sliši, kaj da delam, ne da bi vsakič znova poudar-
jal, da se spovedujem, prav kakor kupec in prodajalec, izmenjujoč si denar in blago, natanko ve-
sta, kaj počneta, ne da bi pri tem še posebej poudarjala, da kupujeta oz. prodajata. Situacija, ki se
zelo zaplete z obljubim/obljubljam ali prisežem/ prisegam.
59 N. m.
Razlika med dovršnim in nedovršnim sedanjikom je po Pintarju prav v
modaliteti, tj. v zmožnosti pokazati razmerje tistega, ki misli, sodi ali izja-
vlja, do izjavljene misli ali sodbe:
»Perfektivni glagoli služijo pri izraževanju problematičnih sodeb in so gle-
de modalitete potencijalni in subjektivni, imperfektivni pa izražujejo po-
vedne, direktno veljavne, asertorične sodbe in so torej glede modalitete
indikativni.«57
Ad 2) Pri spovedi (tudi to je pogosto izrabljan primer) se, po Škrabcu,
ne morem vprašati, »kaj delam?«, temveč le, »kaj storim?«, ker je v spove-
dnem obrazcu spovem se skoncentrirana celotna spoved.
To je seveda Škrabčeva argumentacija za spovem se kot praesens effecti-
vum, Pintar pa (pravilno) ugotavlja, da gre le za praesens instans, da spove-
dujoči se le pove svoj namen in željo, da se hoče spovedati in Stvarniku pri-
znati svoje grehe, kar za tem (zatem ko je izrazil svojo voljo in namen spo-
vedati se) tudi stori.58 Podobno velja za zahvaljevanje:
»Če se kdo hoče svojemu dobrotniku zahvaliti, mu ne prične pripovedova-
ti, kaj da dela, ampak mu pove samo, da mu vé hvalo za naklonjenost, da mu
je hvaležen, da bi mu rad izrazil hvalo, izkazal z besedo hvaležnost, češ, da mu
z dejanjem dobrote povrniti ne more, da pa hoče z besedo posvedočiti svojo zahvalo za-
njo /poudaril I. Ž. Ž./.«
Ali v teoretskem dispozitivu:
»Zahvaljujem se o vsaki priliki, obljubujem na vse strani, priporočam se tu in
tam, pri tem in onem gospodu, vsakemu posebej se pa samo priporočim, če je
to priporočilo enkratno dejanje in prosto izrecilo, da želim doseči blagohotno
naklonjenost ali pospešitev želje ali prošnje.«59
57 N. d., 566.
58 Pintar pri tem ironično ugotavlja: Pri naštevanju grehov bi pa bilo po naši smešni logiki popol-
noma odveč, če bi grešnik še posebej naglašal, da se izpoveduje, saj duhovnik v izpovednici že itak
ve, kaj sliši, kaj da dela. S spovem se se torej ne spovem, saj pričnem šele za tem spovedovati svoje
grehe, prav kakor s kupim še ne kupim, saj bo kupna transakcija še(le) sledila. In obratno. Ko se
spovedujem svojih grehov, duhovnik itak ve, kaj sliši, kaj da delam, ne da bi vsakič znova poudar-
jal, da se spovedujem, prav kakor kupec in prodajalec, izmenjujoč si denar in blago, natanko ve-
sta, kaj počneta, ne da bi pri tem še posebej poudarjala, da kupujeta oz. prodajata. Situacija, ki se
zelo zaplete z obljubim/obljubljam ali prisežem/ prisegam.
59 N. m.
