Page 146 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 146
Od performativa do govornih dejanj
Celoten argument je seveda namenjen zavrnitvi že tradicionalne-
ga ugovora zagovornikov nedovršnega sedan jika, po katerem dovršni se-
danjik nadomešča dovršni prihodnjik. Pintarjev argument je nedvomno
najelegantnejši, predvsem pa teoretsko najkonsistentnejši:
»S stališča tistega, ki vpraša: ,Ali dovoliš, odpustiš, obljubiš?, itd. se taki glagoli
še utegnejo smatrati za futurum, s stališča tistega pa, ki na to odgovori: Dovo
lim, odpustim, obljubim« itd. nikakor niso več futura, ker je izpovedanje volj
v tistem trenotku dovršeno, preteklosti pa v tem tudi ni, da bi mogli odgovo-
riti: ,Sem dovolil, odpustil, obljubil, itd. – Če je še tretji poleg, tisti pa pravil-
no lahko konstatira: ,Dovolil, odpustil, obljubil je, itd. kajti zanj je vse to dovr-
šeno in preteklo.«64
Polemika med Peruškom in Škrabcem
V polemiko s Peruškom se na platnicah Cvetja vključi tudi Škrabec. Pe-
rušek namreč nasprotuje njegovi trditvi iz članka o dovršnih in nedovr-
šnih glagolih, objavljenega v XXV. letniku Archiv für Slavische Philologie,
da se je slovenščina z uporabo glagolov, katerih izrek pomeni tudi izvršitev
dejanja, ki ga (glagoli) imenujejo, dvignila na raven drugih kulturnih jezi-
kov, češ da so številni slovanski narodi sprejeli krščanstvo pred Slovenci in
vendar se nobeden od njih ni povzpel do take kulturne višine, da bi v seda-
njosti dovršeno dejanje izražal z dovršnim sedanjik om.
Škrabec Peruška seveda ne pričaka nepripravljen. Svojo pripombo o
kulturnosti oz. kulturnejši ravni jezika ima zdaj, »na svojem zeljniku«,
priložnost natančneje opredelit i:
»Še le v kuljturnih razmerah, pravi, kakeršne so nastale mej Slovenci po spre-
jetju kerščanstva, po svetopisemskih tekstih, je verjetno, da so se tudi oni na-
vadili neka dejanja zverševati (ne samo izražati) z izreko glagola, ki pomeni ti-
sto dejanje; v evangelijih je namreč več takih primerov, zlasti v besedah Kri-
stusovih, ki so si jih ljudje najbolj zapomnili: ego m i t to vos; pacem meam
do vobis; gratias a g o tibi; in manus tuas c o m m e n d o spiritum meum itd.
Da je tako izražan je, ne glede na dovršenost ali nedoveršenost dotičnih glagolov, ne-
kak kuljturni sad, smemo po pravici misliti že po tem, kaker slišimo govoriti
še dandanašnji, ali smo slišali vsaj pred leti: preprost Nemec na deželi ni lah-
ko rekel: ,ich danke,, temuč: ,vergelt’s Gott,, ni rekel: ,kuss die Hand,, rajši je
64 N. d., 766.
Celoten argument je seveda namenjen zavrnitvi že tradicionalne-
ga ugovora zagovornikov nedovršnega sedan jika, po katerem dovršni se-
danjik nadomešča dovršni prihodnjik. Pintarjev argument je nedvomno
najelegantnejši, predvsem pa teoretsko najkonsistentnejši:
»S stališča tistega, ki vpraša: ,Ali dovoliš, odpustiš, obljubiš?, itd. se taki glagoli
še utegnejo smatrati za futurum, s stališča tistega pa, ki na to odgovori: Dovo
lim, odpustim, obljubim« itd. nikakor niso več futura, ker je izpovedanje volj
v tistem trenotku dovršeno, preteklosti pa v tem tudi ni, da bi mogli odgovo-
riti: ,Sem dovolil, odpustil, obljubil, itd. – Če je še tretji poleg, tisti pa pravil-
no lahko konstatira: ,Dovolil, odpustil, obljubil je, itd. kajti zanj je vse to dovr-
šeno in preteklo.«64
Polemika med Peruškom in Škrabcem
V polemiko s Peruškom se na platnicah Cvetja vključi tudi Škrabec. Pe-
rušek namreč nasprotuje njegovi trditvi iz članka o dovršnih in nedovr-
šnih glagolih, objavljenega v XXV. letniku Archiv für Slavische Philologie,
da se je slovenščina z uporabo glagolov, katerih izrek pomeni tudi izvršitev
dejanja, ki ga (glagoli) imenujejo, dvignila na raven drugih kulturnih jezi-
kov, češ da so številni slovanski narodi sprejeli krščanstvo pred Slovenci in
vendar se nobeden od njih ni povzpel do take kulturne višine, da bi v seda-
njosti dovršeno dejanje izražal z dovršnim sedanjik om.
Škrabec Peruška seveda ne pričaka nepripravljen. Svojo pripombo o
kulturnosti oz. kulturnejši ravni jezika ima zdaj, »na svojem zeljniku«,
priložnost natančneje opredelit i:
»Še le v kuljturnih razmerah, pravi, kakeršne so nastale mej Slovenci po spre-
jetju kerščanstva, po svetopisemskih tekstih, je verjetno, da so se tudi oni na-
vadili neka dejanja zverševati (ne samo izražati) z izreko glagola, ki pomeni ti-
sto dejanje; v evangelijih je namreč več takih primerov, zlasti v besedah Kri-
stusovih, ki so si jih ljudje najbolj zapomnili: ego m i t to vos; pacem meam
do vobis; gratias a g o tibi; in manus tuas c o m m e n d o spiritum meum itd.
Da je tako izražan je, ne glede na dovršenost ali nedoveršenost dotičnih glagolov, ne-
kak kuljturni sad, smemo po pravici misliti že po tem, kaker slišimo govoriti
še dandanašnji, ali smo slišali vsaj pred leti: preprost Nemec na deželi ni lah-
ko rekel: ,ich danke,, temuč: ,vergelt’s Gott,, ni rekel: ,kuss die Hand,, rajši je
64 N. d., 766.
