Page 151 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 151
Kako obljubiti 149
»Uredniški odbor« navedeni primer takole tolmači:
»Sedanji čas je prav za prav le trenutek med preteklim in prihodnjim časom.
Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se ravno ta vmesni trenutek začne
in konča. To pa je moči samo tako, da pomeni naznanitev dejanja že tudi izvr-
šitev. Ko je Pavle rekel »ponudim« je bila ponudba njive izvršena; ko pa je Nace
izrekel »kupim«, je bila kupčija sklenjena. Ko bi bil kdo Naceta vprašal med
dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril: Kupujem jo. Ko bi ga bil
pa vprašal po sklenjeni kupčiji, bi bil odgovoril: Kupil sem jo. Tak dovršni se-
danjik pomeni torej pravo sedanjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabi-
ti samo prva oseba sama o sebi, ker le ona more odločati s svojo besedo o iz-
vršitvi dejanja.«76
In zakaj pravimo, da že prva povojna slovnica77 te subtilne razlike ne
loči več prav dobro?
Zato, ker je ne zna več zanesljivo umestiti. V navedenem primeru obli-
ki kupim in prodam klasificira kot izvršilni ali efektivni sedanjik, na strani
183 pa kot namerni dovrš nik, ki izraža pripravljenost, voljo ali namero, da
kdo kaj napravi, kot obliko torej, ki morebitno dejanje, ki ga efektivni seda-
njik dejansko izvrši, šele napoveduje, na primer: »Srajco ti že zašijem, dru-
gega pa ne«; »Stavim, kar hočeš«; ali kar naš primer: »Kravo prodam, če
jo kdo kupi«. Zdi se, da »uredniški odbor« vidi razliko v vezniku »če«,
vendar pa je situacija v primeru Pavla in Naceta enaka: Pavle Nacetu ponu-
ja njivo, če jo ta kupi (ima namreč že zadosti kupcev in jo Nacetu ponuja le
zato, ker je njegov sosed).
Da obliki kupim in prodam ne spadata med performative oz. efektivne
sedanjike, pa je razvidno še iz nekega drugega razloga. Če naj efektivni se-
danjik izvrši dejanje, ki ga imenuje, potem Pavle in Nace tega dejanja pov-
sem očitno še nista izvršila, saj sta si po izmenjavi svojih prodam in kupim
segla v roke in se razgovarjala o tem, kako se bo kupčija izvršila. Dokaz več,
da moramo prodam in kupim obravnavati kot pripravljenost na kupčijo, ne
pa kot kupčijo samo.
76 N. d., 181.
77 Tudi Slovenska slovnica iz leta 1956 (kjer se Uredniški odbor razstavi v A. Bajca, R. Kolari-
ča in M. Rupla) ima enake težave. Pa tudi nič čudnega, saj je le malce razširjena verzija slovni-
ce iz leta 1947.
»Uredniški odbor« navedeni primer takole tolmači:
»Sedanji čas je prav za prav le trenutek med preteklim in prihodnjim časom.
Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se ravno ta vmesni trenutek začne
in konča. To pa je moči samo tako, da pomeni naznanitev dejanja že tudi izvr-
šitev. Ko je Pavle rekel »ponudim« je bila ponudba njive izvršena; ko pa je Nace
izrekel »kupim«, je bila kupčija sklenjena. Ko bi bil kdo Naceta vprašal med
dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril: Kupujem jo. Ko bi ga bil
pa vprašal po sklenjeni kupčiji, bi bil odgovoril: Kupil sem jo. Tak dovršni se-
danjik pomeni torej pravo sedanjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabi-
ti samo prva oseba sama o sebi, ker le ona more odločati s svojo besedo o iz-
vršitvi dejanja.«76
In zakaj pravimo, da že prva povojna slovnica77 te subtilne razlike ne
loči več prav dobro?
Zato, ker je ne zna več zanesljivo umestiti. V navedenem primeru obli-
ki kupim in prodam klasificira kot izvršilni ali efektivni sedanjik, na strani
183 pa kot namerni dovrš nik, ki izraža pripravljenost, voljo ali namero, da
kdo kaj napravi, kot obliko torej, ki morebitno dejanje, ki ga efektivni seda-
njik dejansko izvrši, šele napoveduje, na primer: »Srajco ti že zašijem, dru-
gega pa ne«; »Stavim, kar hočeš«; ali kar naš primer: »Kravo prodam, če
jo kdo kupi«. Zdi se, da »uredniški odbor« vidi razliko v vezniku »če«,
vendar pa je situacija v primeru Pavla in Naceta enaka: Pavle Nacetu ponu-
ja njivo, če jo ta kupi (ima namreč že zadosti kupcev in jo Nacetu ponuja le
zato, ker je njegov sosed).
Da obliki kupim in prodam ne spadata med performative oz. efektivne
sedanjike, pa je razvidno še iz nekega drugega razloga. Če naj efektivni se-
danjik izvrši dejanje, ki ga imenuje, potem Pavle in Nace tega dejanja pov-
sem očitno še nista izvršila, saj sta si po izmenjavi svojih prodam in kupim
segla v roke in se razgovarjala o tem, kako se bo kupčija izvršila. Dokaz več,
da moramo prodam in kupim obravnavati kot pripravljenost na kupčijo, ne
pa kot kupčijo samo.
76 N. d., 181.
77 Tudi Slovenska slovnica iz leta 1956 (kjer se Uredniški odbor razstavi v A. Bajca, R. Kolari-
ča in M. Rupla) ima enake težave. Pa tudi nič čudnega, saj je le malce razširjena verzija slovni-
ce iz leta 1947.
