Page 142 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 142
Od performativa do govornih dejanj
Z razlikovanjem med praesens effectivum in praesens instans Pintar pro-
izvede pomembno distinkcijo znotraj kategorije dovršnega sedanjika, ki jo
utemelji in podpre še z dvema zunanjima (zunanjima, v kolikor dovršni se-
danjik razmejujeta od nedovršnega sedanjika) distinkcijama:
1. modalno (dovršnik je »problematičen« in »potencijalen«, nedo-
vršnik pa »asertoričen« in »indikativen«) in
2. genealoško/taksonomično (dovršnik je posamičen, nedovršnik pa
splošen).
Ad 1) Pogosto uporabljan kriterij razločevanja dovršnih in nedovršnih
glagolov, ki je še pogosteje služil kot argument nasprotnikom dovršnih gla-
golov, je bil dispozitiv vprašanj »kaj delam?« in »kaj storim?«: s »kaj de-
lam?« naj bi se spraševali po nedovršnikih, s »kaj storim?« pa po dovršni-
kih. Ali z drugimi besedami: glagolska oblika odgovora bi morala ustreza-
ti glagolski obliki vprašanja.
Pintar nasprotnikom priznava tudi ta argument, vendar z ne nepo-
membnim dodatkom, da je namreč treba vedno pravilno vprašati:
»Nikakor ne smemo vprašanja uravnavati po odgovoru, t. j. z odgovorom
uhajati pred vprašanje, da bi tako dali smer vprašanju, ki se mora naravno in
logično ravnati le po razmerah, kakor jih imamo resnično pred seboj, in po
pravilnem, iz naravnega razmerja situacije izvirajočem vprašanju se ravnaj po-
tem odgovor.«55
V skladu s tem reinterpretira večino primerov, na katerih je temeljilo
zavračanje dovršnega sedanjika, povsem ključen pa je tale:
»Sodniki pri zeleni mizi, ne verjamem, da bi se vprašali, kaj delamo, da bi si
mogli na to odgovoriti: ,Sodimo, ali ,razsojamo, – to bi bil trajnostni ali du-
rativni sedanjik pripovednega značaja – nego se marv eč le morejo vprašati:
,Kaj naj s t o r i m o , kako naj dejanje kvalificiramo, ali naj izrečemo krivdo ali
nekrivd o, za kaj se moremo po vesti odločiti, za kaj se hočemo zediniti, kako
po zakonu razsoditi?,«
Kajti:
»Razsodba ni vnanji akt pripovednega značaja, indikativne modalitete, am-
pak notranji, intelektualni akt, sklep, in ta je kot končni rezultat pretehtovanja
in preizkušanja raznih pro- in contra- razlogov vselej perfektiven pojem.«56
55 N. d., 564.
56 N. d., 564–565.
Z razlikovanjem med praesens effectivum in praesens instans Pintar pro-
izvede pomembno distinkcijo znotraj kategorije dovršnega sedanjika, ki jo
utemelji in podpre še z dvema zunanjima (zunanjima, v kolikor dovršni se-
danjik razmejujeta od nedovršnega sedanjika) distinkcijama:
1. modalno (dovršnik je »problematičen« in »potencijalen«, nedo-
vršnik pa »asertoričen« in »indikativen«) in
2. genealoško/taksonomično (dovršnik je posamičen, nedovršnik pa
splošen).
Ad 1) Pogosto uporabljan kriterij razločevanja dovršnih in nedovršnih
glagolov, ki je še pogosteje služil kot argument nasprotnikom dovršnih gla-
golov, je bil dispozitiv vprašanj »kaj delam?« in »kaj storim?«: s »kaj de-
lam?« naj bi se spraševali po nedovršnikih, s »kaj storim?« pa po dovršni-
kih. Ali z drugimi besedami: glagolska oblika odgovora bi morala ustreza-
ti glagolski obliki vprašanja.
Pintar nasprotnikom priznava tudi ta argument, vendar z ne nepo-
membnim dodatkom, da je namreč treba vedno pravilno vprašati:
»Nikakor ne smemo vprašanja uravnavati po odgovoru, t. j. z odgovorom
uhajati pred vprašanje, da bi tako dali smer vprašanju, ki se mora naravno in
logično ravnati le po razmerah, kakor jih imamo resnično pred seboj, in po
pravilnem, iz naravnega razmerja situacije izvirajočem vprašanju se ravnaj po-
tem odgovor.«55
V skladu s tem reinterpretira večino primerov, na katerih je temeljilo
zavračanje dovršnega sedanjika, povsem ključen pa je tale:
»Sodniki pri zeleni mizi, ne verjamem, da bi se vprašali, kaj delamo, da bi si
mogli na to odgovoriti: ,Sodimo, ali ,razsojamo, – to bi bil trajnostni ali du-
rativni sedanjik pripovednega značaja – nego se marv eč le morejo vprašati:
,Kaj naj s t o r i m o , kako naj dejanje kvalificiramo, ali naj izrečemo krivdo ali
nekrivd o, za kaj se moremo po vesti odločiti, za kaj se hočemo zediniti, kako
po zakonu razsoditi?,«
Kajti:
»Razsodba ni vnanji akt pripovednega značaja, indikativne modalitete, am-
pak notranji, intelektualni akt, sklep, in ta je kot končni rezultat pretehtovanja
in preizkušanja raznih pro- in contra- razlogov vselej perfektiven pojem.«56
55 N. d., 564.
56 N. d., 564–565.
