Page 140 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 140
Od performativa do govornih dejanj
Razlog za številna protislovja, v katera zaide Perušek, je verjetno iskati
v dejstvu, da ne vidi (ali kot bi dejal Škrabec: ne občuti) razlike med deja-
nji, o katerih izvršitvi lahko z besedami le poročamo, in dejanji, ki jih lah-
ko izvršimo prav in le z besedo, zato tudi ni nenavadno, da na koncu svo-
je razprave zapiše:
»Kar pa velja za tretjo osebo, velja tudi za drugo in prvo. Noben jezik nima po-
sebnih miselnih pravil za vsako osebo posebej,«48
s čimer dejanja, ki jih lahko izvršimo le z besedo, oz. natančneje: način nji-
hove izvršitve, posredno tudi zanika (čeprav jih v razpravi sami eksplici-
tno priznava).
Polemika med Peruškom in Pintarjem
Prvi je na Peruškovo razpravo reagiral Luka Pintar, prvoborec dovršne-
ga sedanjika, v XXX. letniku Ljubljanskega zvona (1910).49
Perušku priznava argument, da je dovršni sedanjik časovno neomejen,
vendar ga obrne v svojo korist:
»Vprašal sem že enkrat, ali smemo imenovati to, kar smo iz sedanjosti izklju-
čili, potem še neomejeno? – izključitev iz sedanjosti je zadostna omejitev – če
je pa kaj res neomejeno, mora biti v sedanjosti ravno tako možno kakor v preteklosti in v
prihodnosti (bodočnosti) /poudaril I. Ž. Ž./.«50
Za dokaz se Pintar spet poda na Peruškovo področje in k njegovim la-
stnim primerom: k vplivu starogrščine na staroslovanščino.
Slovanščina pozna poleg imperfektivnega sedanjika pa d a m , tudi per-
fektivni sedanjik pa dem , grščina pa poleg obstoječe imperfektivne oblike
ne pozna še perfekt ivne oblike:
»Kjer pa jezik kaj pogreša, je primoran, če nastopi potreba, nedostatek nado-
mestiti s tem, kar ima na razpolago – uvesti mora zamembo, vdati se mora v
to, da nastopi,« kot bi rekel Perušek, »vikarijat.«51
48 N. d., 23.
49 Prva stvar, ki jo lahko razberemo iz njegovega lucidnega in konstruktivnega odgovora, je ne-
zaslišan prodor nedovršnega sedanjika za izražanje dejanj, ki v sedanjosti trajajo oz. »se vršijo«,
prodor, ki je v začetku 20. stoletja zajel ne le navadno ljudstvo, temveč tudi (že) »merodajno pi-
šočo maso« in celo »naše klasike«.
50L. Pintar, O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini, Ljubljanski zvon (1910), 500.
51 N. d., 501.
Razlog za številna protislovja, v katera zaide Perušek, je verjetno iskati
v dejstvu, da ne vidi (ali kot bi dejal Škrabec: ne občuti) razlike med deja-
nji, o katerih izvršitvi lahko z besedami le poročamo, in dejanji, ki jih lah-
ko izvršimo prav in le z besedo, zato tudi ni nenavadno, da na koncu svo-
je razprave zapiše:
»Kar pa velja za tretjo osebo, velja tudi za drugo in prvo. Noben jezik nima po-
sebnih miselnih pravil za vsako osebo posebej,«48
s čimer dejanja, ki jih lahko izvršimo le z besedo, oz. natančneje: način nji-
hove izvršitve, posredno tudi zanika (čeprav jih v razpravi sami eksplici-
tno priznava).
Polemika med Peruškom in Pintarjem
Prvi je na Peruškovo razpravo reagiral Luka Pintar, prvoborec dovršne-
ga sedanjika, v XXX. letniku Ljubljanskega zvona (1910).49
Perušku priznava argument, da je dovršni sedanjik časovno neomejen,
vendar ga obrne v svojo korist:
»Vprašal sem že enkrat, ali smemo imenovati to, kar smo iz sedanjosti izklju-
čili, potem še neomejeno? – izključitev iz sedanjosti je zadostna omejitev – če
je pa kaj res neomejeno, mora biti v sedanjosti ravno tako možno kakor v preteklosti in v
prihodnosti (bodočnosti) /poudaril I. Ž. Ž./.«50
Za dokaz se Pintar spet poda na Peruškovo področje in k njegovim la-
stnim primerom: k vplivu starogrščine na staroslovanščino.
Slovanščina pozna poleg imperfektivnega sedanjika pa d a m , tudi per-
fektivni sedanjik pa dem , grščina pa poleg obstoječe imperfektivne oblike
ne pozna še perfekt ivne oblike:
»Kjer pa jezik kaj pogreša, je primoran, če nastopi potreba, nedostatek nado-
mestiti s tem, kar ima na razpolago – uvesti mora zamembo, vdati se mora v
to, da nastopi,« kot bi rekel Perušek, »vikarijat.«51
48 N. d., 23.
49 Prva stvar, ki jo lahko razberemo iz njegovega lucidnega in konstruktivnega odgovora, je ne-
zaslišan prodor nedovršnega sedanjika za izražanje dejanj, ki v sedanjosti trajajo oz. »se vršijo«,
prodor, ki je v začetku 20. stoletja zajel ne le navadno ljudstvo, temveč tudi (že) »merodajno pi-
šočo maso« in celo »naše klasike«.
50L. Pintar, O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini, Ljubljanski zvon (1910), 500.
51 N. d., 501.
