Page 139 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 139
Kako obljubiti 137
mu v glagolu (inkohativni, dovršni glagol); n. pr. zapojem znači začetek petja.
Znači li dovršnik konec dejanja, tedaj odgovarja tačka b dovršenemu dejanju,
izrečenemu v glagolu (efektivni, dovršni glagol); n. pr. dosežem je konec dose-
ganja. Znači li dovršnik kako poljubno točko na matematski črti, tedaj odgo-
varja tačka x izvestni tački dejanja, izrečeni v dovršnem glagolu (punktualni,
dovršni glagol). Da, pade ne izražata niti začetka, niti konca, nego naprosto
dovršnost dejanja,«46
torej povsem v skladu s Škrabcem, ki zahteva le, da se z izreko besede izvr-
ši tudi v njem naznanjeno dejanje. Pa tudi to še ni vse; tudi Perušek namreč
pozna primere, za katere velja:
»Čim je beseda izgovorjena, je lahko dejanje že izvršeno. Ko izgovori sodnik
besedi obsojam te, je krivca že obsodil. In izpovednik, ki izgovori besedi odve-
zujem te, je s tema besedama že odvezal grešnika,«
nikakor pa ne z odvežem te, s katerim spovednik le naznani svojo sposob-
nost oz. voljo, da (nekoč, ne v tem trenutku) bo odvezal, in se tako vedno
nanaša na prihodnost. Zato in pa zaradi tega, ker se dejanje, ki ga zaznamu-
je nedovršni sedanjik, poleg trenutka govorjenja razteza tudi še malce v pre-
teklost in malce v prihodnost, lahko dejanje, ki ga izvrši že sama beseda, ki
to dejanje imenuje, izvrši le z nedovršnim sedanjikom.
Perušek se zmrduje nad Škrabčevim argumentom, da kdor le odvezuje,
Bog vedi ali bo sploh kdaj odvezal, češ:
»Ako je izpoved z besedo izpovem se končana, je tudi z besedo: izpovedujem
se končana. Je li spas duše odvisen o par črkah, ktere ima beseda ispovedaja več,
nego ispoved?«47
Pri tem spregleduje, da gre proti svojemu lastnemu argumentu oz. de-
finiciji (ki jo povzema po Bežku), da se v sedanjosti (ki ni punktualna) kaj
lahko le godi, nikakor in nikoli pa se ne more zgoditi.
Ako se v sedanjosti kaj lahko le godi, to potemtakem lahko izrazimo
le z nedovršnikom, povsem legitimno pa je tudi, da se, tako kot Škrabec,
vprašamo, kdaj (če sploh) se bo tisto, kar se v tem trenutku vrši, tudi dovr-
šilo. Toliko bolj, ker Perušek sam poudarja, da nedovršnik uporabljamo (še
eno protislovje) za oznako razvijajočega se, torej v trenotku govorjenja nedo-
vršenega dejanja /poudaril I. Ž. Ž./ in pa za oznako poskušanega dejanja,
torej dejanja, ki se (tudi dejansko) ne dovrši.
46 N. d., 15.
47 N. d., 23.
mu v glagolu (inkohativni, dovršni glagol); n. pr. zapojem znači začetek petja.
Znači li dovršnik konec dejanja, tedaj odgovarja tačka b dovršenemu dejanju,
izrečenemu v glagolu (efektivni, dovršni glagol); n. pr. dosežem je konec dose-
ganja. Znači li dovršnik kako poljubno točko na matematski črti, tedaj odgo-
varja tačka x izvestni tački dejanja, izrečeni v dovršnem glagolu (punktualni,
dovršni glagol). Da, pade ne izražata niti začetka, niti konca, nego naprosto
dovršnost dejanja,«46
torej povsem v skladu s Škrabcem, ki zahteva le, da se z izreko besede izvr-
ši tudi v njem naznanjeno dejanje. Pa tudi to še ni vse; tudi Perušek namreč
pozna primere, za katere velja:
»Čim je beseda izgovorjena, je lahko dejanje že izvršeno. Ko izgovori sodnik
besedi obsojam te, je krivca že obsodil. In izpovednik, ki izgovori besedi odve-
zujem te, je s tema besedama že odvezal grešnika,«
nikakor pa ne z odvežem te, s katerim spovednik le naznani svojo sposob-
nost oz. voljo, da (nekoč, ne v tem trenutku) bo odvezal, in se tako vedno
nanaša na prihodnost. Zato in pa zaradi tega, ker se dejanje, ki ga zaznamu-
je nedovršni sedanjik, poleg trenutka govorjenja razteza tudi še malce v pre-
teklost in malce v prihodnost, lahko dejanje, ki ga izvrši že sama beseda, ki
to dejanje imenuje, izvrši le z nedovršnim sedanjikom.
Perušek se zmrduje nad Škrabčevim argumentom, da kdor le odvezuje,
Bog vedi ali bo sploh kdaj odvezal, češ:
»Ako je izpoved z besedo izpovem se končana, je tudi z besedo: izpovedujem
se končana. Je li spas duše odvisen o par črkah, ktere ima beseda ispovedaja več,
nego ispoved?«47
Pri tem spregleduje, da gre proti svojemu lastnemu argumentu oz. de-
finiciji (ki jo povzema po Bežku), da se v sedanjosti (ki ni punktualna) kaj
lahko le godi, nikakor in nikoli pa se ne more zgoditi.
Ako se v sedanjosti kaj lahko le godi, to potemtakem lahko izrazimo
le z nedovršnikom, povsem legitimno pa je tudi, da se, tako kot Škrabec,
vprašamo, kdaj (če sploh) se bo tisto, kar se v tem trenutku vrši, tudi dovr-
šilo. Toliko bolj, ker Perušek sam poudarja, da nedovršnik uporabljamo (še
eno protislovje) za oznako razvijajočega se, torej v trenotku govorjenja nedo-
vršenega dejanja /poudaril I. Ž. Ž./ in pa za oznako poskušanega dejanja,
torej dejanja, ki se (tudi dejansko) ne dovrši.
46 N. d., 15.
47 N. d., 23.
