Page 137 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 137
Kako obljubiti 135
Perušek navaja v dokaz celo stran dovršnikov, ki naj bi bili prevedeni
neposredno iz nemščine. Zakaj je prevajalec izbral prav dovršno obliko, pa
– po Perušku – pojasnjuje samo dejstvo, da je bila slovenščina dolga stole-
tja v stiku z nemščino:
»Ako je bila dotična oseba, ki je prevajala nemške glagole v slovenščino, Ne-
mec, ni imela nobenega pojma o razliki dovršnih in nedovršnih glagolov in je
prevajala dobesedno glagole, zložene s prefiksi, z jednakimi glagoli ali ne taki-
mi, ki značijo nedovršno akcijo, nego s takimi, ki so dovršni.«40
Če pa je bil prevajalec Slovenec, je bil seveda spet po nemško vzgojen in
»se ni zavedal tega zakona /da, s Peruškovimi besedam i, v nemščini ista obli-
ka lahko znači sedanjik, prihodnjik ali dovršnik, I. Ž. Ž./, ker ni narodu priu-
čen ta zakon po kakšni miselni refleksiji, nego mu je prešel v kri in meso po
trajni vaji«.41
Za izobraženca je bila ta »trajna vaja«, naj je bil Nemec ali Slovenec,
prvotno seveda nemška in šele nato slovenska:
»neuko ljudstvo pa je mehansko ponavljalo slišane oblike, posnemajoč du-
hovno in posvetno gosposko in druge društveno vzvišene osebe ter se je od-
vadilo pri takih glagolih čuta za razliko dovršne in nedovršne akcije glagolske,
kakor je ta čut zapustil tudi mnoge današnje učenjake«.42
Recimo, da so s tem pojasnjeni zgodovinski vzroki (nepravilne) rabe
dovršnikov za v sedanjosti potekajoča dejanja, vendar pa se Perušek s tem
ne zadovolji, treba je pojasniti tudi, zakaj je takšna raba nepravilna. Opira-
joč se na Delbrücka43 Perušek pravi:
»V navadnem življenju ne smatramo sedanjosti za tačko brez vsake raztezno-
sti, ki loči preteklost od prihodnosti, nego sedaj daljšo, sedaj krajšo vrsto nani-
zanih časovnih trenotkov. Sedanjost v takem smislu se torej ne more izražati
z obliko punktualnega značenja, pri kteri se strinjata začetek in zvršetek deja-
nja. Ako bi poizkusili izraziti ono tačko brez razsežnosti, ki jo imenujemo se
stališča umoslovnega mišljenja /logike/ sedanjost, z istodobnim jezikovnim
izrazom, bi se prepričali takoj, da je to nemožno. Vsako govorjenje trpi vsaj ne-
koliko trenotkov in tako govorjenje bi takoj prehitelo oni trenotek brez raz-
sežnosti – ta trenotek bi bil za govornika pretekel, ali pa bi moral pohiteti člo-
40 N. d., 6.
41 N. m.
42 N. d., 7.
43 Vergleichende Grammatik der indogermanischen Sprachen, IV. del., 2. zvezek.
Perušek navaja v dokaz celo stran dovršnikov, ki naj bi bili prevedeni
neposredno iz nemščine. Zakaj je prevajalec izbral prav dovršno obliko, pa
– po Perušku – pojasnjuje samo dejstvo, da je bila slovenščina dolga stole-
tja v stiku z nemščino:
»Ako je bila dotična oseba, ki je prevajala nemške glagole v slovenščino, Ne-
mec, ni imela nobenega pojma o razliki dovršnih in nedovršnih glagolov in je
prevajala dobesedno glagole, zložene s prefiksi, z jednakimi glagoli ali ne taki-
mi, ki značijo nedovršno akcijo, nego s takimi, ki so dovršni.«40
Če pa je bil prevajalec Slovenec, je bil seveda spet po nemško vzgojen in
»se ni zavedal tega zakona /da, s Peruškovimi besedam i, v nemščini ista obli-
ka lahko znači sedanjik, prihodnjik ali dovršnik, I. Ž. Ž./, ker ni narodu priu-
čen ta zakon po kakšni miselni refleksiji, nego mu je prešel v kri in meso po
trajni vaji«.41
Za izobraženca je bila ta »trajna vaja«, naj je bil Nemec ali Slovenec,
prvotno seveda nemška in šele nato slovenska:
»neuko ljudstvo pa je mehansko ponavljalo slišane oblike, posnemajoč du-
hovno in posvetno gosposko in druge društveno vzvišene osebe ter se je od-
vadilo pri takih glagolih čuta za razliko dovršne in nedovršne akcije glagolske,
kakor je ta čut zapustil tudi mnoge današnje učenjake«.42
Recimo, da so s tem pojasnjeni zgodovinski vzroki (nepravilne) rabe
dovršnikov za v sedanjosti potekajoča dejanja, vendar pa se Perušek s tem
ne zadovolji, treba je pojasniti tudi, zakaj je takšna raba nepravilna. Opira-
joč se na Delbrücka43 Perušek pravi:
»V navadnem življenju ne smatramo sedanjosti za tačko brez vsake raztezno-
sti, ki loči preteklost od prihodnosti, nego sedaj daljšo, sedaj krajšo vrsto nani-
zanih časovnih trenotkov. Sedanjost v takem smislu se torej ne more izražati
z obliko punktualnega značenja, pri kteri se strinjata začetek in zvršetek deja-
nja. Ako bi poizkusili izraziti ono tačko brez razsežnosti, ki jo imenujemo se
stališča umoslovnega mišljenja /logike/ sedanjost, z istodobnim jezikovnim
izrazom, bi se prepričali takoj, da je to nemožno. Vsako govorjenje trpi vsaj ne-
koliko trenotkov in tako govorjenje bi takoj prehitelo oni trenotek brez raz-
sežnosti – ta trenotek bi bil za govornika pretekel, ali pa bi moral pohiteti člo-
40 N. d., 6.
41 N. m.
42 N. d., 7.
43 Vergleichende Grammatik der indogermanischen Sprachen, IV. del., 2. zvezek.
