Page 135 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 135
Kako obljubiti 133
nicij: Škrabec ne želi reformirati le jezika in jezikovnih kategorij, temveč na
novo definirati realnost samo, da bi se bolje prilegala definicijam jezikov-
nih kategorij, kar je seveda le nov dokaz, da je bila jezikovna raba tedanjega
časa drugačna, kot jo je postuliral.35
To Škrabec tudi posredno prizna v krajši polemiki z dr. Jožefom Men-
cejem, ki je o dovršnem in nedovršnem sedanjiku (ter o Škrabčevih stali-
ščih o tem vprašanju) pisal v 1. »sešitku« 28. zvezka Archiv für slav. Philo-
logie in se ob tej priliki prvič loti tudi razlage, zakaj je za izražanje perfor-
mativov v slovenščini (še vedno) zelo razširjen nedovršni sedanjik, ne da bi
istočasno postuliral logiki prim erno rabo. Dokaz ima tri korake:
1. Potencirani pervotno slavenski čut za razloček doveršnih in nedoveršnih
glagolov je bil torej vzrok, da so se začeli v zveršivnem sedanjiku rabiti pervi.
Priznal pa sem, da je ta sedanjik sam na sebi nekaj pervotno nam tujega.
2. Naši stari niso sami od sebe zverševali dejanja z njega naznanilom, kaker n.
pr. »pozdravim te, odvežem te« itd., le na vprašanje, kaj delaš? so odgovarjali
se sedanjikom, seveda naznanivnim: »pozdravljam te, odvezujem te«.
3. Ker je pa pervo /zveršivni sedanjik, I. Ž. Ž./ nekaj tujega, se ni čuditi, da se
je nadomeščalo Z drugim /naznanivnim sedanjikom, I. Ž. Ž./, ki je pervo-
tno domače.36
Ali so performativi v slovenščini mogoči (III)?
Seveda pa se moramo vprašati, v čem je naznanilni sedanjik bolj domač
od izvršilnega sedanjika – s tem pa znova naletimo na težave.
Takšno nadomeščanje je za Škrabca namreč neproblem atično v prime-
rih, keder dejanje v duši delj časa traja in se to z izreko dotičnega glagola le
naznani.
Če se pa neko dejanje (ki v duši že dalj časa traja) z besedo le naznani,
zanj seveda ne moremo rabiti dovršnega sedanjika – kar je sicer argument
v korist tretjega koraka Škrabčeve argumentacije, da so se namreč v neka-
terih primerih dovršne oblike nadomeščale z nedovršnimi, ker da je bilo
to bolj domače, saj je dejanje »v duši« že nekaj časa trajalo – prav zato pa z
njim tudi ne moremo izvršiti opisanega dejanja, to pa ne le zato, ker ga »iz-
35 To v tretjem zvezku Biografskega leksikona ugotavlja tudi Alfonz Gspan s sodelavci; Škrabec,
pravi, ni mogel priznati manj idealne sodobne resničnosti … in se je trmasto potegoval za boljšo in
preprostejšo zgodovinsko resnico.
36 Cvetje …, XXIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1906.
nicij: Škrabec ne želi reformirati le jezika in jezikovnih kategorij, temveč na
novo definirati realnost samo, da bi se bolje prilegala definicijam jezikov-
nih kategorij, kar je seveda le nov dokaz, da je bila jezikovna raba tedanjega
časa drugačna, kot jo je postuliral.35
To Škrabec tudi posredno prizna v krajši polemiki z dr. Jožefom Men-
cejem, ki je o dovršnem in nedovršnem sedanjiku (ter o Škrabčevih stali-
ščih o tem vprašanju) pisal v 1. »sešitku« 28. zvezka Archiv für slav. Philo-
logie in se ob tej priliki prvič loti tudi razlage, zakaj je za izražanje perfor-
mativov v slovenščini (še vedno) zelo razširjen nedovršni sedanjik, ne da bi
istočasno postuliral logiki prim erno rabo. Dokaz ima tri korake:
1. Potencirani pervotno slavenski čut za razloček doveršnih in nedoveršnih
glagolov je bil torej vzrok, da so se začeli v zveršivnem sedanjiku rabiti pervi.
Priznal pa sem, da je ta sedanjik sam na sebi nekaj pervotno nam tujega.
2. Naši stari niso sami od sebe zverševali dejanja z njega naznanilom, kaker n.
pr. »pozdravim te, odvežem te« itd., le na vprašanje, kaj delaš? so odgovarjali
se sedanjikom, seveda naznanivnim: »pozdravljam te, odvezujem te«.
3. Ker je pa pervo /zveršivni sedanjik, I. Ž. Ž./ nekaj tujega, se ni čuditi, da se
je nadomeščalo Z drugim /naznanivnim sedanjikom, I. Ž. Ž./, ki je pervo-
tno domače.36
Ali so performativi v slovenščini mogoči (III)?
Seveda pa se moramo vprašati, v čem je naznanilni sedanjik bolj domač
od izvršilnega sedanjika – s tem pa znova naletimo na težave.
Takšno nadomeščanje je za Škrabca namreč neproblem atično v prime-
rih, keder dejanje v duši delj časa traja in se to z izreko dotičnega glagola le
naznani.
Če se pa neko dejanje (ki v duši že dalj časa traja) z besedo le naznani,
zanj seveda ne moremo rabiti dovršnega sedanjika – kar je sicer argument
v korist tretjega koraka Škrabčeve argumentacije, da so se namreč v neka-
terih primerih dovršne oblike nadomeščale z nedovršnimi, ker da je bilo
to bolj domače, saj je dejanje »v duši« že nekaj časa trajalo – prav zato pa z
njim tudi ne moremo izvršiti opisanega dejanja, to pa ne le zato, ker ga »iz-
35 To v tretjem zvezku Biografskega leksikona ugotavlja tudi Alfonz Gspan s sodelavci; Škrabec,
pravi, ni mogel priznati manj idealne sodobne resničnosti … in se je trmasto potegoval za boljšo in
preprostejšo zgodovinsko resnico.
36 Cvetje …, XXIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1906.
