Page 136 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 136
Od performativa do govornih dejanj
vršujemo« z nedovršnikom, temveč tudi in predvsem zato, ker ga sploh ne
»izvršujemo«, temveč o njegovi dovršitvi le poročamo oz. jo opisujemo.
Ne nezanimivo vprašanje, ki ga zastavlja ta problem, je tole: ali o ne-
kem dejanju in njegovi dovršitvi le poročamo zato, ker uporabljamo nedo-
vršne glagole, ali pa uporabljamo nedovršne glagole prav zato, ker nam gre
le za poročanje?
Na to in z njim povezana vprašanja odgovarja Škrabčeva in Pintarjeva
polemika s prof. Rajkom Peruškom l. 1910, v kateri se Škrabčeve definicije
povzpnejo na teoretsko višjo in performativno zanimivejšo raven.
Peruškova kritika Škrabca
Prof. Rajko Perušek37 je namreč v Izvestju prve državne gimnazije Lju-
bljanske38 za leto 1909/10 objavil razpravo »O rabi dovršnih in nedovršnih
glagolov«, v kateri, opirajoč se na Miklošiča, povzema in pili Bežkove ar-
gumente: slovenščina pozna v sedanjiku samo imperfektivne glagole, per-
fektivni glagoli pa so brezčasni in se morejo rabiti samo za pretekla ali pri-
hodnja dejanja, kajti če se kaj zgodi, je mogoče le, da se je (že) zgodilo ali
da se bo (šele) zgodilo, v sedanjosti pa da se ne more nič zgoditi, temveč se
lahko vse le godi.
Perušek dokazuje, da je raba dovršnega sedanjika »nemški vtek«, to-
rej dobesedno posneta po nemščini in da drugače preprosto tudi ni mo-
glo biti, saj je bila slovenščina dolga stoletja (geografsko) v najtesnejšem sti-
ku prav z nemščino, nemščina pa je bila tudi jezik »fevdalcev, činovnikov,
svečenikov, pa tudi trgovcev, obrtnikov, vojakov in biričev«, torej vsega slo-
venskega izobraženstva in polizobraženstva. Je torej sploh verjetno, da bi
Slovenci, v skoraj devetstoletni odvisnosti od Nemcev, ohranili svoj jezik
nepokvarjen, se sprašuje Perušek, in takole odgovarja:
»To bi bilo res osmo svetovno čudo. Toda prosvetno in gospodarsko prete-
žnejši gospodarji Slovencev so udarili svoj pečat tudi slovenskemu jeziku in
ni dvojbe, da je bila raba dovršnih glagolov za izraz nedovršne akcije posledi-
ca nemškega vteka. In res so oni dovršni glagoli, ki rabijo Slovencem v ozna-
menovanje nedovršnega dejanja, večinoma prevedeni iz nemščine, ostali pa so
krivo prirejeni po vzorcu teh prevedenih glagolov …«39
37 Rajko Perušek (1854–1917) je bil jezikoslovec in prevajalec. Seveda je tudi on v Gradcu študi-
ral klasično in slovansko filologijo, bil nato nekaj časa profesor na gimnaziji v Sarajevu, potem v
Novem mestu, leta 1915 pa se je preselil na Dunaj. Od jezikoslovnih vprašanj ga najbolj mika eti-
mologija, tako da njegova zapuščina obsega množico še neobjavljenih etimoloških spisov.
38 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach, Ljubljana 1910.
39 N. d., 5.
vršujemo« z nedovršnikom, temveč tudi in predvsem zato, ker ga sploh ne
»izvršujemo«, temveč o njegovi dovršitvi le poročamo oz. jo opisujemo.
Ne nezanimivo vprašanje, ki ga zastavlja ta problem, je tole: ali o ne-
kem dejanju in njegovi dovršitvi le poročamo zato, ker uporabljamo nedo-
vršne glagole, ali pa uporabljamo nedovršne glagole prav zato, ker nam gre
le za poročanje?
Na to in z njim povezana vprašanja odgovarja Škrabčeva in Pintarjeva
polemika s prof. Rajkom Peruškom l. 1910, v kateri se Škrabčeve definicije
povzpnejo na teoretsko višjo in performativno zanimivejšo raven.
Peruškova kritika Škrabca
Prof. Rajko Perušek37 je namreč v Izvestju prve državne gimnazije Lju-
bljanske38 za leto 1909/10 objavil razpravo »O rabi dovršnih in nedovršnih
glagolov«, v kateri, opirajoč se na Miklošiča, povzema in pili Bežkove ar-
gumente: slovenščina pozna v sedanjiku samo imperfektivne glagole, per-
fektivni glagoli pa so brezčasni in se morejo rabiti samo za pretekla ali pri-
hodnja dejanja, kajti če se kaj zgodi, je mogoče le, da se je (že) zgodilo ali
da se bo (šele) zgodilo, v sedanjosti pa da se ne more nič zgoditi, temveč se
lahko vse le godi.
Perušek dokazuje, da je raba dovršnega sedanjika »nemški vtek«, to-
rej dobesedno posneta po nemščini in da drugače preprosto tudi ni mo-
glo biti, saj je bila slovenščina dolga stoletja (geografsko) v najtesnejšem sti-
ku prav z nemščino, nemščina pa je bila tudi jezik »fevdalcev, činovnikov,
svečenikov, pa tudi trgovcev, obrtnikov, vojakov in biričev«, torej vsega slo-
venskega izobraženstva in polizobraženstva. Je torej sploh verjetno, da bi
Slovenci, v skoraj devetstoletni odvisnosti od Nemcev, ohranili svoj jezik
nepokvarjen, se sprašuje Perušek, in takole odgovarja:
»To bi bilo res osmo svetovno čudo. Toda prosvetno in gospodarsko prete-
žnejši gospodarji Slovencev so udarili svoj pečat tudi slovenskemu jeziku in
ni dvojbe, da je bila raba dovršnih glagolov za izraz nedovršne akcije posledi-
ca nemškega vteka. In res so oni dovršni glagoli, ki rabijo Slovencem v ozna-
menovanje nedovršnega dejanja, večinoma prevedeni iz nemščine, ostali pa so
krivo prirejeni po vzorcu teh prevedenih glagolov …«39
37 Rajko Perušek (1854–1917) je bil jezikoslovec in prevajalec. Seveda je tudi on v Gradcu študi-
ral klasično in slovansko filologijo, bil nato nekaj časa profesor na gimnaziji v Sarajevu, potem v
Novem mestu, leta 1915 pa se je preselil na Dunaj. Od jezikoslovnih vprašanj ga najbolj mika eti-
mologija, tako da njegova zapuščina obsega množico še neobjavljenih etimoloških spisov.
38 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach, Ljubljana 1910.
39 N. d., 5.
