Page 134 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 134
Od performativa do govornih dejanj
2. Če vprašani na vprašanje »ali vzdigneš ta kamen?« (kar, med dru-
gim, pomeni, da kamen še ni vzdignjen) odgovori z: »Vzdignem«, lahko
to interpretiramo le kot »lahko ga vzdignem, sposoben sem ga vzdigniti,
namen ga imam vzdigniti«, ne vzdigne pa kamna sama izjava. Ali če naj re-
čemo s Škrabcem iz začetka devetdesetih let 19. stoletja: »ako kedo kamen
vzdiguje Slovenec, to vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati?«.
Površni bralec bi utegnil pomisliti, da je Škrabec (nam erno?) spregle-
dal najpomembnejšo točko polemike med Pintarjem in Bežkom (da dovr-
šni sedanjik v sedanjosti lahko izraža le namen izvršiti neko dejanje, ne pa
tudi izvršitve same), če ne bi na zadnji strani platnic istega, 9. zvezka XVI.
tečaja, zapisal:
»Povem« je to, kar »povedati hočem«, »volja me je povedati«,
v opombi pa celo:
V pismu ali na nakaznici je torej prav: »Tu ti pošljem«, ker ne pošiljam še, ko
pišem, le namen imam.
V zadnjem primeru ni toliko pomembno (čeprav je na moč zanimivo),34
ali je pisanje, s katerim pospremimo pošiljko denarja, tudi že del pošiljanja
ali ne, kolikor postane očitno, v čem je problem neskladja Škrabčevih defi-
34 Še zanimivejša pa je stvar, če si izjavo ogledamo s stališča prejemnika in ne pošiljalca.
Če v neposrednem stiku, v pogovoru »iz oči v oči«, za izvršitev v izjavi imenovanega dejanja
morda še lahko uporabimo dovršni sedanjik, če lahko prav dejstvo, da je bil zagatni glagol upora-
bljen v neposrednem razgovoru, (morda) izloči možnost, da je šlo le za izražanje pripravljenosti na
imenovano dejanje ali za dovršni prihodnjik, pa je v situaciji posrednega stika, ko sta govorec in
naslovnik tako časovno kot prostorsko ločena, drugače.
Če naslovnik v pismu prebere tu ti pošljem, se lahko upravičeno vpraša, zakaj mu pošiljatelj spo-
roča, da mu nekaj bo poslal ali da mu nekaj pošilja, ko pa mu je že poslal. Temu zagatnemu spra-
ševanju se lahko ognemo le z upoštevanjem konteksta, tj. dejstva, da je skupaj z omenjenim pisa-
njem prispel tudi denar, nikakor pa ne izhajajoč le iz dane glagolske oblike.
Sicer pa glagol poslati ni zagaten le v primeru posredne (pisemske) komunikacije, temveč tudi v
primeru neposredne (verbalne) komunikacije. Denimo, da svojemu sogovorcu rečemo: Pošljem
ti petsto tisoč. Naj, v skladu s Pintarjem in Škrabcem, to pomeni, da ti v tem trenutku pošiljam
petsto tisoč? Nikakor ne, saj bi v tem primeru moral rabiti nedovršno obliko: pošiljam ti … (pa
tudi če bi jo rabil: naj to pomeni, da sem ti bil poslal petsto tisoč, potem pa sem te takoj za tem,
ko denar do tebe še ni prispel, srečal na cesti? Le v tem primeru bi bila nedovršna oblika namreč
upravičena …) Pošljem ti petsto tisoč lahko pomeni le, da ti bom petsto tisoč šele poslal, rabljen je
torej kot dovršni prihodnjik.
Dotaknimo se na hitro še (že slavne) razlike med dam in dajem. Če sem iz denarnice vzel petsto
tisoč in ti jih pravkar ponujam, tega dejanja ne morem pospremiti z dam ti petsto tisoč; dokler po-
nujenega denarja še nisi vzel, ti jih dajem, ko si ga enkrat vzel, sem ti jih dal. Dam ti petsto tisoč
lahko rečem le, ko se pripravljam, da bom iz žepa vzel denarnico, ko pa sem denar iz denarnice že
vzel, in ti ga ponujam, ti dajem.
2. Če vprašani na vprašanje »ali vzdigneš ta kamen?« (kar, med dru-
gim, pomeni, da kamen še ni vzdignjen) odgovori z: »Vzdignem«, lahko
to interpretiramo le kot »lahko ga vzdignem, sposoben sem ga vzdigniti,
namen ga imam vzdigniti«, ne vzdigne pa kamna sama izjava. Ali če naj re-
čemo s Škrabcem iz začetka devetdesetih let 19. stoletja: »ako kedo kamen
vzdiguje Slovenec, to vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati?«.
Površni bralec bi utegnil pomisliti, da je Škrabec (nam erno?) spregle-
dal najpomembnejšo točko polemike med Pintarjem in Bežkom (da dovr-
šni sedanjik v sedanjosti lahko izraža le namen izvršiti neko dejanje, ne pa
tudi izvršitve same), če ne bi na zadnji strani platnic istega, 9. zvezka XVI.
tečaja, zapisal:
»Povem« je to, kar »povedati hočem«, »volja me je povedati«,
v opombi pa celo:
V pismu ali na nakaznici je torej prav: »Tu ti pošljem«, ker ne pošiljam še, ko
pišem, le namen imam.
V zadnjem primeru ni toliko pomembno (čeprav je na moč zanimivo),34
ali je pisanje, s katerim pospremimo pošiljko denarja, tudi že del pošiljanja
ali ne, kolikor postane očitno, v čem je problem neskladja Škrabčevih defi-
34 Še zanimivejša pa je stvar, če si izjavo ogledamo s stališča prejemnika in ne pošiljalca.
Če v neposrednem stiku, v pogovoru »iz oči v oči«, za izvršitev v izjavi imenovanega dejanja
morda še lahko uporabimo dovršni sedanjik, če lahko prav dejstvo, da je bil zagatni glagol upora-
bljen v neposrednem razgovoru, (morda) izloči možnost, da je šlo le za izražanje pripravljenosti na
imenovano dejanje ali za dovršni prihodnjik, pa je v situaciji posrednega stika, ko sta govorec in
naslovnik tako časovno kot prostorsko ločena, drugače.
Če naslovnik v pismu prebere tu ti pošljem, se lahko upravičeno vpraša, zakaj mu pošiljatelj spo-
roča, da mu nekaj bo poslal ali da mu nekaj pošilja, ko pa mu je že poslal. Temu zagatnemu spra-
ševanju se lahko ognemo le z upoštevanjem konteksta, tj. dejstva, da je skupaj z omenjenim pisa-
njem prispel tudi denar, nikakor pa ne izhajajoč le iz dane glagolske oblike.
Sicer pa glagol poslati ni zagaten le v primeru posredne (pisemske) komunikacije, temveč tudi v
primeru neposredne (verbalne) komunikacije. Denimo, da svojemu sogovorcu rečemo: Pošljem
ti petsto tisoč. Naj, v skladu s Pintarjem in Škrabcem, to pomeni, da ti v tem trenutku pošiljam
petsto tisoč? Nikakor ne, saj bi v tem primeru moral rabiti nedovršno obliko: pošiljam ti … (pa
tudi če bi jo rabil: naj to pomeni, da sem ti bil poslal petsto tisoč, potem pa sem te takoj za tem,
ko denar do tebe še ni prispel, srečal na cesti? Le v tem primeru bi bila nedovršna oblika namreč
upravičena …) Pošljem ti petsto tisoč lahko pomeni le, da ti bom petsto tisoč šele poslal, rabljen je
torej kot dovršni prihodnjik.
Dotaknimo se na hitro še (že slavne) razlike med dam in dajem. Če sem iz denarnice vzel petsto
tisoč in ti jih pravkar ponujam, tega dejanja ne morem pospremiti z dam ti petsto tisoč; dokler po-
nujenega denarja še nisi vzel, ti jih dajem, ko si ga enkrat vzel, sem ti jih dal. Dam ti petsto tisoč
lahko rečem le, ko se pripravljam, da bom iz žepa vzel denarnico, ko pa sem denar iz denarnice že
vzel, in ti ga ponujam, ti dajem.
