Page 132 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 132
Od performativa do govornih dejanj
Ta (zgodovinski) dokaz je za Škrabca dvojno pomemb en: 1. ker doka-
zuje, da Brižinski spomeniki niso prepisani iz cerkvene slovanščine, saj bi v
cerkveni slovanščini na teh mestih stale nedovršne oblike, in 2. četudi bi
šlo za prevod iz latinščine (ali nemščine), to ni pomembno, saj je ispovēdē
in ispovēdaja v latinščini oboje confiteor, porača in poračaja pa oboje com-
mendo, kar pomeni, da se je moral (morebitni) prevajalec zanašati le na svoj
jezikovni čut.
Ad 2) Sedanji čas je res prav za prav trenotek mej preteklim in prihodnjim.
Doveršenje dejanja je tudi le trenotek. Če se pa dejanje zverši z izreko besede,
s ketero se imenuje, mislim, da moramo vender le priznati, da pada oboje v en
trenotek, ker je zveršenje in naznanjenje dejanja eno.30
Škrabec torej takole »popravi« svoja stališča izpred petih let: če naj se
tudi v slovenščini dejanje izvrši z izreko besede, ki to dejanje pomeni – kar
je, zanimivo, za Škrabca dvig slovenščine na raven kulturnih jezikov (s či-
mer se bomo še ukvarjali v nadaljevanju) –, potem je v takšnih primerih
edina upravičena oblika sedanjik dovršnega glag ola.
Sklep, ki bi se utegnil zdeti samoumeven, je posledica Škrabčevega po-
novnega premisleka že obravnavane živahne razprave, ki je v začetku devet-
desetih let 19. stoletja v Ljubljanskem zvonu potekala med Luko Pintarjem
in Viktorjem Bežkom.
S svojimi spremenjenimi stališči se Škrabec tako pridružuje Pintarjeve-
mu mnenju in ga kondenzira:
Učitelj stopi v šolo in tako začne: »Pripovedujem vam veselo novico; jutri ne
bo šole!« – Kedo ne čuti, da to ni slovenski? Prav bi učitelj rekel: »Otroci, ne-
kaj veselega vam povem: jutri ne bo šole!« – Ke bi pa gospod za to novico še
kaj besed izustil in otroci bi začeli vriskati od veselja, nenadoma pa bi vstopil
strogi gospod višji šolski nadzornik, pa bi vprašal vbozega učitelja: »Gospod,
kaj pa delate?« – potem bi učitelj vbogi dobro odgovoril: »Jej, ravno pripove-
dujem žalostno novico, da jutri ne bo šole …«31
Pripovedujem torej lahko reče le nekdo, ki je nekaj že povedal, ne pa
nekdo, ki ima šele namen nekaj povedati. In prav tu, v namenu, v namenu
nekaj šele storiti, je problem.
30 N. m.
31 N. m.
Ta (zgodovinski) dokaz je za Škrabca dvojno pomemb en: 1. ker doka-
zuje, da Brižinski spomeniki niso prepisani iz cerkvene slovanščine, saj bi v
cerkveni slovanščini na teh mestih stale nedovršne oblike, in 2. četudi bi
šlo za prevod iz latinščine (ali nemščine), to ni pomembno, saj je ispovēdē
in ispovēdaja v latinščini oboje confiteor, porača in poračaja pa oboje com-
mendo, kar pomeni, da se je moral (morebitni) prevajalec zanašati le na svoj
jezikovni čut.
Ad 2) Sedanji čas je res prav za prav trenotek mej preteklim in prihodnjim.
Doveršenje dejanja je tudi le trenotek. Če se pa dejanje zverši z izreko besede,
s ketero se imenuje, mislim, da moramo vender le priznati, da pada oboje v en
trenotek, ker je zveršenje in naznanjenje dejanja eno.30
Škrabec torej takole »popravi« svoja stališča izpred petih let: če naj se
tudi v slovenščini dejanje izvrši z izreko besede, ki to dejanje pomeni – kar
je, zanimivo, za Škrabca dvig slovenščine na raven kulturnih jezikov (s či-
mer se bomo še ukvarjali v nadaljevanju) –, potem je v takšnih primerih
edina upravičena oblika sedanjik dovršnega glag ola.
Sklep, ki bi se utegnil zdeti samoumeven, je posledica Škrabčevega po-
novnega premisleka že obravnavane živahne razprave, ki je v začetku devet-
desetih let 19. stoletja v Ljubljanskem zvonu potekala med Luko Pintarjem
in Viktorjem Bežkom.
S svojimi spremenjenimi stališči se Škrabec tako pridružuje Pintarjeve-
mu mnenju in ga kondenzira:
Učitelj stopi v šolo in tako začne: »Pripovedujem vam veselo novico; jutri ne
bo šole!« – Kedo ne čuti, da to ni slovenski? Prav bi učitelj rekel: »Otroci, ne-
kaj veselega vam povem: jutri ne bo šole!« – Ke bi pa gospod za to novico še
kaj besed izustil in otroci bi začeli vriskati od veselja, nenadoma pa bi vstopil
strogi gospod višji šolski nadzornik, pa bi vprašal vbozega učitelja: »Gospod,
kaj pa delate?« – potem bi učitelj vbogi dobro odgovoril: »Jej, ravno pripove-
dujem žalostno novico, da jutri ne bo šole …«31
Pripovedujem torej lahko reče le nekdo, ki je nekaj že povedal, ne pa
nekdo, ki ima šele namen nekaj povedati. In prav tu, v namenu, v namenu
nekaj šele storiti, je problem.
30 N. m.
31 N. m.
