Page 133 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 133
Kako obljubiti 131
Performativ: problem govora ali realnosti?
Zagata je velika, ker mora Škrabec dovršni sedanjik, ki ga nekatera slo-
venska narečja (sam navaja vsaj primorščino in prekmurščino) že rabijo na
mestu dovršnega prihodnjika, ustaliti v vlogi, v kateri se med ljudstvom že
uveljavlja nedovršni sedanjik. Sprva zato poskuša s kopičen jem (čim bolj
prepričljivih) in sočnih primerov, kot:
Ke bi nas kedo pri spovedi motil s vprašanjem: »Kaj delaš?«, bi mu odgovo-
rili: »spovedujem se«, v spovedni molitvi pa pravimo: »spovem se«, ker ima
biti s to besedo zveršeno dejanje spovedi in tako rekoč koncentrirano v nji, če
tudi samo delj časa traja.
In:
Pri kerstnem obredu je n. pr. na vprašanje »Ali se odpoveš hudiču?« za moje
uho dober odgovor »odpovem …« Ako se mi pa odgovori po liturgiki … :
»Odpovedujem se«, ne vem, koliko časa bo treba čakati, da bo odpovedova-
nje doveršeno, da bom mogel nadaljev ati z obredi.32
Vendar pa Škrabec svojo vnemo za uvajanje dovršnega sedanjika v pri-
merih, ko naj dejanje izvrši že beseda, ki ga imenuje, podkrepljuje tudi z na-
slednjimi primeri:
Ako pravi prodajavec kupcu: »Če te je veselje kupiti to in to, cena je ta in ta«
in kupec pravi: »Kupim« s tvar je kupljena. Kupec tu ne bi mogel reči »kupu-
jem«, ker kedor vedno le samo kupuje, v resnici nigdar ne kupi …
In celo:
Primeri vprašanje: »Ali vzdigneš ta kamen?« Odgovor: »Vzdigujem« – in
vzdiguje in vzdiguje, pa ne vzdigne, ne more vzdigniti.33
Po Škrabcu bi bil pravilen odgovor seveda »vzdignem«, pri čemer pa
spregleda dvoje stvari:
1. da je po temeljitem premisleku in spremembi svojih nekdanjih stališč
dopustil uporabo dovršnega sedanjika (ki je sicer brezčasen oz. vsečasen) v
sedanjosti le za primere, keder bi bila z dotično besedo opravljena tudi stvar.
Glagola »kupovati« in še zlasti »vzdigovati« v to skupino nedvomno ne
sodita, iz česar sledi:
32 Cvetje …, XVI. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1898.
33 N. m.
Performativ: problem govora ali realnosti?
Zagata je velika, ker mora Škrabec dovršni sedanjik, ki ga nekatera slo-
venska narečja (sam navaja vsaj primorščino in prekmurščino) že rabijo na
mestu dovršnega prihodnjika, ustaliti v vlogi, v kateri se med ljudstvom že
uveljavlja nedovršni sedanjik. Sprva zato poskuša s kopičen jem (čim bolj
prepričljivih) in sočnih primerov, kot:
Ke bi nas kedo pri spovedi motil s vprašanjem: »Kaj delaš?«, bi mu odgovo-
rili: »spovedujem se«, v spovedni molitvi pa pravimo: »spovem se«, ker ima
biti s to besedo zveršeno dejanje spovedi in tako rekoč koncentrirano v nji, če
tudi samo delj časa traja.
In:
Pri kerstnem obredu je n. pr. na vprašanje »Ali se odpoveš hudiču?« za moje
uho dober odgovor »odpovem …« Ako se mi pa odgovori po liturgiki … :
»Odpovedujem se«, ne vem, koliko časa bo treba čakati, da bo odpovedova-
nje doveršeno, da bom mogel nadaljev ati z obredi.32
Vendar pa Škrabec svojo vnemo za uvajanje dovršnega sedanjika v pri-
merih, ko naj dejanje izvrši že beseda, ki ga imenuje, podkrepljuje tudi z na-
slednjimi primeri:
Ako pravi prodajavec kupcu: »Če te je veselje kupiti to in to, cena je ta in ta«
in kupec pravi: »Kupim« s tvar je kupljena. Kupec tu ne bi mogel reči »kupu-
jem«, ker kedor vedno le samo kupuje, v resnici nigdar ne kupi …
In celo:
Primeri vprašanje: »Ali vzdigneš ta kamen?« Odgovor: »Vzdigujem« – in
vzdiguje in vzdiguje, pa ne vzdigne, ne more vzdigniti.33
Po Škrabcu bi bil pravilen odgovor seveda »vzdignem«, pri čemer pa
spregleda dvoje stvari:
1. da je po temeljitem premisleku in spremembi svojih nekdanjih stališč
dopustil uporabo dovršnega sedanjika (ki je sicer brezčasen oz. vsečasen) v
sedanjosti le za primere, keder bi bila z dotično besedo opravljena tudi stvar.
Glagola »kupovati« in še zlasti »vzdigovati« v to skupino nedvomno ne
sodita, iz česar sledi:
32 Cvetje …, XVI. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1898.
33 N. m.
