Page 130 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 130
Od performativa do govornih dejanj
1. Slovenci in južni Slovani v dovršnem sedanjiku ne čutijo in niko-
li niso čutili prihodnjika, saj so imeli za izražanje dovršnih dejanj v priho-
dnosti na voljo samostojen čas.24
2. Dovršni sedanjik rabimo Slovenci za izvršitev dejanja nedoločenega
časa, skratka kot historični prezent oz. gnom ični aorist:
»Doveršni sedanjik ima ta posebni poklic, da pomeni doveršenje dejanja, nič
druzega. Sedanjik je le po obliki, po pomenu je doveršnik. V keterem času si imamo
misliti doveršenje, to vemo iz zveze in okoliščin, v keterih se rabi; te ga ,obja-
snjujejo,. Prav tako pomeni nedoveršni sedanjik le nedoveršenje tj. veršenje deja-
nja in tudi ta se rabi v primernih zvezah in okoliščinah tudi o veršenju v prete-
klem ali celo v prihodnjem času /poudaril I. Ž. Ž./ ...«25
Zdi se, da je s tem raba dovršnega sedanjika zadostno in primerno po-
stavljena. Toda vse do tedaj ga je Škrabec v glavnem opredeljeval le kot mo-
rebitno varianto prihodnjika, drugi člen dispozitiva dovršnik/nedovršnik,
skozi katerega se dovršnik pravzaprav šele zares opredeljuje, pa je pustil ne-
kako ob strani. Zdaj ko je dovršni sedanjik zadovoljivo razločil od (prave-
ga) prihodnjika, se ga loti še skozi razmerje do nedovršnika.
Kot že Bežek pred njim ugotavlja, da za nedovršeno dejanje seveda ne
moremo rabiti dovršnega glagola, temveč le nedovršnega. Sedanjik nedovr-
šnega glagola pomeni le vršenje ali trajanje, ki lahko obsega tudi trenutek
prave sedanjosti, vendar ne nujno (ta »vendar ne nujno« ne bo nepomem-
ben pri kasnejših opredelitvah in težavah s performativom v slovenščini),
zato ne gre, da bi govorili ali pisali:
»Slovenski Mir« priporoči spravo; današnji »Kranjski Prepir« pohvali razpor.
Ako si mislimo priporočilo ali hvalo dovršeno, kar je od strani pisavcev v re-
snici, moramo reči: »Včerajšnji ,Slovenski Mir‘ je priporočil spravo; današnji
,Kranjski Prepir‘ razpor.« Ali priporoč ilo in hvalo si lehko mislimo tudi nedo-
veršeno, ker se more brati, dokler sta lista ohranjena; zato smemo reči tudi: »Vče-
rajšnji ,Slovenski Mir‘ priporoča spravo; današnji ,Kranjski Prepir‘ hvali raz-
24 Vseeno moramo omeniti, da je Škrabec v svojih polemikah izjemno duhovit (neprimerno du-
hovitejši kot na primer Bežek): Ko Hostnik zatrjuje, da je »bomkanje« celo v dovršnem priho-
dnjiku »jako redko izključenje in v vsakem slučaji nenarodno, nego tuje, ,vvedeno ne vem od
kod,«, mu Škrabec takole zabrusi: »Če ne veste, od kod, od kod pa veste, da od nekod? Od kod
veste, da je bilo tuje? Kje so dokazi? Redkost nikaker ni tak dokaz. Stari beneški cekini so zdaj
v Benetkah redki; ali zato niso beneški /poudaril I. Ž. Ž./?« Cvetje, XV. tečaj, 6. zvezek, Gori-
ca 1896.
25 Cvetje , XVI. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1897.
1. Slovenci in južni Slovani v dovršnem sedanjiku ne čutijo in niko-
li niso čutili prihodnjika, saj so imeli za izražanje dovršnih dejanj v priho-
dnosti na voljo samostojen čas.24
2. Dovršni sedanjik rabimo Slovenci za izvršitev dejanja nedoločenega
časa, skratka kot historični prezent oz. gnom ični aorist:
»Doveršni sedanjik ima ta posebni poklic, da pomeni doveršenje dejanja, nič
druzega. Sedanjik je le po obliki, po pomenu je doveršnik. V keterem času si imamo
misliti doveršenje, to vemo iz zveze in okoliščin, v keterih se rabi; te ga ,obja-
snjujejo,. Prav tako pomeni nedoveršni sedanjik le nedoveršenje tj. veršenje deja-
nja in tudi ta se rabi v primernih zvezah in okoliščinah tudi o veršenju v prete-
klem ali celo v prihodnjem času /poudaril I. Ž. Ž./ ...«25
Zdi se, da je s tem raba dovršnega sedanjika zadostno in primerno po-
stavljena. Toda vse do tedaj ga je Škrabec v glavnem opredeljeval le kot mo-
rebitno varianto prihodnjika, drugi člen dispozitiva dovršnik/nedovršnik,
skozi katerega se dovršnik pravzaprav šele zares opredeljuje, pa je pustil ne-
kako ob strani. Zdaj ko je dovršni sedanjik zadovoljivo razločil od (prave-
ga) prihodnjika, se ga loti še skozi razmerje do nedovršnika.
Kot že Bežek pred njim ugotavlja, da za nedovršeno dejanje seveda ne
moremo rabiti dovršnega glagola, temveč le nedovršnega. Sedanjik nedovr-
šnega glagola pomeni le vršenje ali trajanje, ki lahko obsega tudi trenutek
prave sedanjosti, vendar ne nujno (ta »vendar ne nujno« ne bo nepomem-
ben pri kasnejših opredelitvah in težavah s performativom v slovenščini),
zato ne gre, da bi govorili ali pisali:
»Slovenski Mir« priporoči spravo; današnji »Kranjski Prepir« pohvali razpor.
Ako si mislimo priporočilo ali hvalo dovršeno, kar je od strani pisavcev v re-
snici, moramo reči: »Včerajšnji ,Slovenski Mir‘ je priporočil spravo; današnji
,Kranjski Prepir‘ razpor.« Ali priporoč ilo in hvalo si lehko mislimo tudi nedo-
veršeno, ker se more brati, dokler sta lista ohranjena; zato smemo reči tudi: »Vče-
rajšnji ,Slovenski Mir‘ priporoča spravo; današnji ,Kranjski Prepir‘ hvali raz-
24 Vseeno moramo omeniti, da je Škrabec v svojih polemikah izjemno duhovit (neprimerno du-
hovitejši kot na primer Bežek): Ko Hostnik zatrjuje, da je »bomkanje« celo v dovršnem priho-
dnjiku »jako redko izključenje in v vsakem slučaji nenarodno, nego tuje, ,vvedeno ne vem od
kod,«, mu Škrabec takole zabrusi: »Če ne veste, od kod, od kod pa veste, da od nekod? Od kod
veste, da je bilo tuje? Kje so dokazi? Redkost nikaker ni tak dokaz. Stari beneški cekini so zdaj
v Benetkah redki; ali zato niso beneški /poudaril I. Ž. Ž./?« Cvetje, XV. tečaj, 6. zvezek, Gori-
ca 1896.
25 Cvetje , XVI. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1897.
