Page 129 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 129
Kako obljubiti 127
klanja Slovenec vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati? Ako pravi, da se pripo-
roča, pa ničesar ne pove, kar bi moglo veljati za priporočenje, jaz mislim, da je
to, kaker ke bi kedo rekel ,delam,, keder v senci sede roke križem derži in dre-
mlje. – Sem spadajo tudi izrazi: obljubim, zahvalim, zagotovim, zapovem, pre-
kličem, vkažem, sklenem, odvežem, zavežem se, zarotim te, odpovem se, iz-
povem se itd. V pomenu pravega sedanjika so to germanizmi ali latinizmi. Ali
nedoveršniki se ne dajo rabiti namesto njih, ker je treba doveršenje djanja izraziti /po-
udaril I. Ž. Ž./.«20
In prav v tem je že vsa zastavitev problema: kako izvršiti dejanje, ki ga
izvrši že izrek besede, ki to dejanje pomeni, glede na to, da:
1) z dovršnim sedanjikom ne moremo zaznamovati dejanj (ki poteka-
jo) v sedanjosti;
2) z nedovršnim sedanjikom pa lahko zaznamujemo le dejanja, ki se v
sedanjosti vršijo, ne pa tudi izvršijo ali dovršijo.
Škrabčeva »performativna razmišljanja« leta 1896 znova vzpodbudi
polemika z M. A. Lamurskim21 in M. M. Hostnikom,22 o možnostih in ne-
možnostih opisne tvorbe dovršnega prihodnjika v slovenščini.23 Ker pred-
met te polemike (ali so staroslovanski jeziki sploh poznali samostojni do-
vršni prihodnjik ali ne) za našo razpravo ni neposredno zanimiv, bomo le
povzeli (sicer bogato argum entirane) Škrabčeve ugotovitve:
20 Cvetje …, Xl. tečaj, 3. zvezek, 1892.
21 Pravo ime M. A. Lamurskega je Matej Andrejevič Ternovec (1842–1913). Bil je pravnik, znan
zlasti po tem, da je deželni poslanec J. Tonkli na njegovo pobudo dosegel, da so se na Primor-
skem zemljiške knjige vodile tudi v slovenščini. V želji, da bi se Slovani hitreje zbližali, se je lo-
til reforme cirilice na osnovi staro cerkveno slovanščine. Iz Biografskega leksikona lahko, na pri-
mer, izvemo, da je njegov jezik poln »koseskizmov in arhaizmov«, kar je v polemiki spretno in
duhovito izrabil tudi Škrabec.
22 Davorin Hostnik, roj. 1853, je bil nekaj časa korektor in urednik Slovenskega naroda, l. 1880
pa je odšel za domačega učitelja k vdovi Turgenjevega bratranca v Rusijo. Ukvarjal se je z literar-
nim snovanjem in prevajanjem v slovenščino, njegov jezik pa je – kar je razvidno tudi iz polemike
s Škrabcem – precej nemogoča mešanica slovenščine in ruščine. Za časa nastajanja prvega zvez-
ka Biografskega leksikona (1925–1932) ni bilo znano, ali še živi.
23 Prvi se je v tržaški Edinosti prvič oglasil 4. februarja 1896 s člankom Obnarodimo še nekaj, v ka-
terem ostro napada tvorjenje prihodnjika z bom, ki ga imenuje »bomkanje« oz. »bombardira-
nje« (polemiko z istimi argumenti nadaljuje 28. aprila v članku V izjasnjenje in utrjenje). Drugi
– M. M. Hostnik – pa »bomkanje« prvič napade 17. januarja 1896 v članku Je-li vse prastarina,
polemiko, ki se na straneh Edinosti izrodi v naštevanje primerov iz ruščine, pa nadaljuje 19. apri-
la 1897. Oba gospoda sta svoje časopisne polemike kasneje izdala tudi v knjižni obliki.
klanja Slovenec vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati? Ako pravi, da se pripo-
roča, pa ničesar ne pove, kar bi moglo veljati za priporočenje, jaz mislim, da je
to, kaker ke bi kedo rekel ,delam,, keder v senci sede roke križem derži in dre-
mlje. – Sem spadajo tudi izrazi: obljubim, zahvalim, zagotovim, zapovem, pre-
kličem, vkažem, sklenem, odvežem, zavežem se, zarotim te, odpovem se, iz-
povem se itd. V pomenu pravega sedanjika so to germanizmi ali latinizmi. Ali
nedoveršniki se ne dajo rabiti namesto njih, ker je treba doveršenje djanja izraziti /po-
udaril I. Ž. Ž./.«20
In prav v tem je že vsa zastavitev problema: kako izvršiti dejanje, ki ga
izvrši že izrek besede, ki to dejanje pomeni, glede na to, da:
1) z dovršnim sedanjikom ne moremo zaznamovati dejanj (ki poteka-
jo) v sedanjosti;
2) z nedovršnim sedanjikom pa lahko zaznamujemo le dejanja, ki se v
sedanjosti vršijo, ne pa tudi izvršijo ali dovršijo.
Škrabčeva »performativna razmišljanja« leta 1896 znova vzpodbudi
polemika z M. A. Lamurskim21 in M. M. Hostnikom,22 o možnostih in ne-
možnostih opisne tvorbe dovršnega prihodnjika v slovenščini.23 Ker pred-
met te polemike (ali so staroslovanski jeziki sploh poznali samostojni do-
vršni prihodnjik ali ne) za našo razpravo ni neposredno zanimiv, bomo le
povzeli (sicer bogato argum entirane) Škrabčeve ugotovitve:
20 Cvetje …, Xl. tečaj, 3. zvezek, 1892.
21 Pravo ime M. A. Lamurskega je Matej Andrejevič Ternovec (1842–1913). Bil je pravnik, znan
zlasti po tem, da je deželni poslanec J. Tonkli na njegovo pobudo dosegel, da so se na Primor-
skem zemljiške knjige vodile tudi v slovenščini. V želji, da bi se Slovani hitreje zbližali, se je lo-
til reforme cirilice na osnovi staro cerkveno slovanščine. Iz Biografskega leksikona lahko, na pri-
mer, izvemo, da je njegov jezik poln »koseskizmov in arhaizmov«, kar je v polemiki spretno in
duhovito izrabil tudi Škrabec.
22 Davorin Hostnik, roj. 1853, je bil nekaj časa korektor in urednik Slovenskega naroda, l. 1880
pa je odšel za domačega učitelja k vdovi Turgenjevega bratranca v Rusijo. Ukvarjal se je z literar-
nim snovanjem in prevajanjem v slovenščino, njegov jezik pa je – kar je razvidno tudi iz polemike
s Škrabcem – precej nemogoča mešanica slovenščine in ruščine. Za časa nastajanja prvega zvez-
ka Biografskega leksikona (1925–1932) ni bilo znano, ali še živi.
23 Prvi se je v tržaški Edinosti prvič oglasil 4. februarja 1896 s člankom Obnarodimo še nekaj, v ka-
terem ostro napada tvorjenje prihodnjika z bom, ki ga imenuje »bomkanje« oz. »bombardira-
nje« (polemiko z istimi argumenti nadaljuje 28. aprila v članku V izjasnjenje in utrjenje). Drugi
– M. M. Hostnik – pa »bomkanje« prvič napade 17. januarja 1896 v članku Je-li vse prastarina,
polemiko, ki se na straneh Edinosti izrodi v naštevanje primerov iz ruščine, pa nadaljuje 19. apri-
la 1897. Oba gospoda sta svoje časopisne polemike kasneje izdala tudi v knjižni obliki.
