Page 125 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 125
Kako obljubiti 123
Tisto, kar Pintar spregleda, je nenavadno (za nadaljevanje polemike pa
ključno) dejstvo, da se glagola priporočim/priporočam se in priznam/pri-
znavam, v situacijah, kakršne opisuje Pintar, obnašata drugače kot glago-
li dam, posodim in izročim. Z glagolom priporočim se ne morem pospremiti
oz. konstatirati nekega (od njega) neodvisnega dejanja, kot to lahko storim
v primeru glagola dam. Glagola priporočim in priznam lahko »konstatira-
ta« le sama sebe, sta sama svoje dejanje!
Nerodno pri vsej stvari je le to, da je bila v Pintarjevih časih očitno raz-
širjena drugačna, imperfektivna raba teh glagolov, torej priporočam se in
priznavam, kar pa pomeni, da – v skladu s Pintarjevim dispozitivom – ne
gre za konstatacijo golega dejstva, nerazdeljenega na »začetek, vršitev in iz-
vršetek«, temveč za dejanje, o katerem nam njegov glagolski izraz pove le
to, da »se vrši«, nič pa ne zvemo o njegovi (morebitni) dovršitvi.
Na Pintarjevo kritiko in v obrambo svoje spisa že v naslednjem, XI. le-
tniku Ljubljanskega zvona (1891), kar v več nadaljevanjih odgovarja Vik-
tor Bežek.12 Jezika ni mogoče obravnavati le skozi logične postulate, pra-
vi, temveč predvsem zgodovinsko, s tega stališča pa Pintarjevi nazori ne na-
sprotujejo le ljudski rabi, temveč podirajo celotno Miklošičevo teorijo13 in
vse, kar nas je (Slovence) učila novejša slovenska slovnica.
Miklošič – ki je po Bežku enkrat za vselej rešil problem rabe dovršnih
in nedovršnih glagolov za opis dejanj v sedanjosti – sodi, da dovršni glagoli
v slovenščini zelo redko zaznamujejo dejanja v sedanjosti, če pa do tega izje-
moma le pride, je v stari slovenščini to vpliv stare grščine, v novi slovenšči-
ni pa vpliv nemščine, zato se motijo vsi novoslovenski slovničarji, ki imajo
takšno rabo za izvirno slovensko.
Kaj pravijo slovenske slovnice?
Tako učijo tudi tedanje slovnice. Janežičeva slovnica14 na primer pravi:
»Doveršni glagoli ali doveršniki (perfektivni glagoli = verba actionis perfec-
tae) znanijo po vsej spregi nastop, doveršenje ali vspeh kakega djanja ali stanja
tj. da je nastop, konec ali vspeh djanja ali stanja opravljen, spolnjen, doveršen.
12 Viktor Bežek (1860–1920) je bil predagog, jezikoslovec, urednik in kritik. Leta 1890 opravi
na graški univerzi profesorski izpit iz klasične filologije in slavistike, potem pa napreduje vse od
suplenta gimnazije v Novem mestu (1889/90) preko ravnatelja učiteljišča v Kopru do deželne-
ga šolskega nadzornika za ljudske šole v Gorici. Najbolj odmevno je njegovo delo s področja je-
zikoslovja in pedagogike.
13 Mimogrede, Miklošič je umrl prav v času »dovršno-nedovršne« polemike.
14 Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec 1864, 206–207.
Tisto, kar Pintar spregleda, je nenavadno (za nadaljevanje polemike pa
ključno) dejstvo, da se glagola priporočim/priporočam se in priznam/pri-
znavam, v situacijah, kakršne opisuje Pintar, obnašata drugače kot glago-
li dam, posodim in izročim. Z glagolom priporočim se ne morem pospremiti
oz. konstatirati nekega (od njega) neodvisnega dejanja, kot to lahko storim
v primeru glagola dam. Glagola priporočim in priznam lahko »konstatira-
ta« le sama sebe, sta sama svoje dejanje!
Nerodno pri vsej stvari je le to, da je bila v Pintarjevih časih očitno raz-
širjena drugačna, imperfektivna raba teh glagolov, torej priporočam se in
priznavam, kar pa pomeni, da – v skladu s Pintarjevim dispozitivom – ne
gre za konstatacijo golega dejstva, nerazdeljenega na »začetek, vršitev in iz-
vršetek«, temveč za dejanje, o katerem nam njegov glagolski izraz pove le
to, da »se vrši«, nič pa ne zvemo o njegovi (morebitni) dovršitvi.
Na Pintarjevo kritiko in v obrambo svoje spisa že v naslednjem, XI. le-
tniku Ljubljanskega zvona (1891), kar v več nadaljevanjih odgovarja Vik-
tor Bežek.12 Jezika ni mogoče obravnavati le skozi logične postulate, pra-
vi, temveč predvsem zgodovinsko, s tega stališča pa Pintarjevi nazori ne na-
sprotujejo le ljudski rabi, temveč podirajo celotno Miklošičevo teorijo13 in
vse, kar nas je (Slovence) učila novejša slovenska slovnica.
Miklošič – ki je po Bežku enkrat za vselej rešil problem rabe dovršnih
in nedovršnih glagolov za opis dejanj v sedanjosti – sodi, da dovršni glagoli
v slovenščini zelo redko zaznamujejo dejanja v sedanjosti, če pa do tega izje-
moma le pride, je v stari slovenščini to vpliv stare grščine, v novi slovenšči-
ni pa vpliv nemščine, zato se motijo vsi novoslovenski slovničarji, ki imajo
takšno rabo za izvirno slovensko.
Kaj pravijo slovenske slovnice?
Tako učijo tudi tedanje slovnice. Janežičeva slovnica14 na primer pravi:
»Doveršni glagoli ali doveršniki (perfektivni glagoli = verba actionis perfec-
tae) znanijo po vsej spregi nastop, doveršenje ali vspeh kakega djanja ali stanja
tj. da je nastop, konec ali vspeh djanja ali stanja opravljen, spolnjen, doveršen.
12 Viktor Bežek (1860–1920) je bil predagog, jezikoslovec, urednik in kritik. Leta 1890 opravi
na graški univerzi profesorski izpit iz klasične filologije in slavistike, potem pa napreduje vse od
suplenta gimnazije v Novem mestu (1889/90) preko ravnatelja učiteljišča v Kopru do deželne-
ga šolskega nadzornika za ljudske šole v Gorici. Najbolj odmevno je njegovo delo s področja je-
zikoslovja in pedagogike.
13 Mimogrede, Miklošič je umrl prav v času »dovršno-nedovršne« polemike.
14 Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Celovec 1864, 206–207.
