Page 124 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 124
Od performativa do govornih dejanj
Dajem, posojujem, izročam itd. so pravi in zajedno durativni sedanjiki (= deja-
nje, posojevanje, izročevanje itd. se sedaj vrši); dam, posodim, izročim i.t.d. so
tudi pravi sedanjiki, če ž njimi izvršitev dotičnega dejanja spremim, tj. zajedno ko de-
janje izvršim, tega dejanja izvršitev tudi z besedo konstatiram /poudaril I. Ž. Ž./.«8
Po Pintarju – v nasprotju s Škrabcem – moramo v okviru pravega se-
danjika torej razločevati med pravimi sedanjiki z durativnim pomenom,
za katere uporabljamo imperfektivne glagole, in pravimi sedanjiki z de-
janskim pomenom, za katere uporabljamo perfektivne glagole. In kaj je
»dejanski« pomen? Pintarjeva definicija je povsem sodobna, skoraj ena-
ka Comriejevi9 definiciji razlike med perfektivn ostjo in imperfektivnostjo:
»Dejanski pomen glagola imamo, če zamislimo dejanje sámo na sebi, neraz-
deljeno na začetek, vršitev in izvršetek, če si je predstavimo v jedni nerazde-
ljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat tega dejanja, če konstatiramo goli
faktum.«10
Kar je pri tej definiciji tako zelo pomembno, je sprememba ravni, ki jo
Pintar »zagreši« že takoj v naslednjem (od)stavku. Dejanski sedanjik, pra-
vi, je sedanjik, s katerim konstatiram goli faktum, ko neko dejanje (ko, na
primer, nekomu nekaj dam) tudi z besedo konstatiram. Takoj za tem pa v
ilustracijo dejanskega sedanjika navede sledeča primera:
»Priporočam se, kadar navajam priporočilne momente, naštevam svoje pred-
nosti in sposobnosti, i.t.d., če pa samo pri odhodu ali slovesu konstatiram že-
ljo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl, naj bi dotičnik name ne
pozabil, nego pri vsaki priliki se name oziral in me podpiral i.t.d., tedaj se mu
priporočim.
Trdovraten zatoženec n. pr. sprva ne prizna, česar ga dolže, nego taji misleč, da
je mogoče utajiti, ko mu pa začno s pričami dokazovati, tedaj jedno za drugim
prizna, on polagoma priznava, in naposled, ko vidi, da se mu vse laži in vsi izgo-
vori izjalovijo, skesano reče: priznam, da je vse tako, kakor tožba pravi, i.t.d. –
poprej pri izpraševanju je priznaval, sedaj skupoma prizna.«11
8 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon
(1890), 686.
9 B. Comrie, Aspect, an introduction to the study of verbal aspect and related problems, Cambrid-
ge 1976. Naj ob tej priložnosti poudarimo, da smo se namenoma odrekli slehernemu ekskurzu v
teorije glagolskega časa in vida, da bi tako kar najbolj izpostavili kristalizacijo problema perfor-
mativnosti v slovenščini.
10 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon
(1890), 686.
11 N. m., 686–687.
Dajem, posojujem, izročam itd. so pravi in zajedno durativni sedanjiki (= deja-
nje, posojevanje, izročevanje itd. se sedaj vrši); dam, posodim, izročim i.t.d. so
tudi pravi sedanjiki, če ž njimi izvršitev dotičnega dejanja spremim, tj. zajedno ko de-
janje izvršim, tega dejanja izvršitev tudi z besedo konstatiram /poudaril I. Ž. Ž./.«8
Po Pintarju – v nasprotju s Škrabcem – moramo v okviru pravega se-
danjika torej razločevati med pravimi sedanjiki z durativnim pomenom,
za katere uporabljamo imperfektivne glagole, in pravimi sedanjiki z de-
janskim pomenom, za katere uporabljamo perfektivne glagole. In kaj je
»dejanski« pomen? Pintarjeva definicija je povsem sodobna, skoraj ena-
ka Comriejevi9 definiciji razlike med perfektivn ostjo in imperfektivnostjo:
»Dejanski pomen glagola imamo, če zamislimo dejanje sámo na sebi, neraz-
deljeno na začetek, vršitev in izvršetek, če si je predstavimo v jedni nerazde-
ljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat tega dejanja, če konstatiramo goli
faktum.«10
Kar je pri tej definiciji tako zelo pomembno, je sprememba ravni, ki jo
Pintar »zagreši« že takoj v naslednjem (od)stavku. Dejanski sedanjik, pra-
vi, je sedanjik, s katerim konstatiram goli faktum, ko neko dejanje (ko, na
primer, nekomu nekaj dam) tudi z besedo konstatiram. Takoj za tem pa v
ilustracijo dejanskega sedanjika navede sledeča primera:
»Priporočam se, kadar navajam priporočilne momente, naštevam svoje pred-
nosti in sposobnosti, i.t.d., če pa samo pri odhodu ali slovesu konstatiram že-
ljo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl, naj bi dotičnik name ne
pozabil, nego pri vsaki priliki se name oziral in me podpiral i.t.d., tedaj se mu
priporočim.
Trdovraten zatoženec n. pr. sprva ne prizna, česar ga dolže, nego taji misleč, da
je mogoče utajiti, ko mu pa začno s pričami dokazovati, tedaj jedno za drugim
prizna, on polagoma priznava, in naposled, ko vidi, da se mu vse laži in vsi izgo-
vori izjalovijo, skesano reče: priznam, da je vse tako, kakor tožba pravi, i.t.d. –
poprej pri izpraševanju je priznaval, sedaj skupoma prizna.«11
8 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon
(1890), 686.
9 B. Comrie, Aspect, an introduction to the study of verbal aspect and related problems, Cambrid-
ge 1976. Naj ob tej priložnosti poudarimo, da smo se namenoma odrekli slehernemu ekskurzu v
teorije glagolskega časa in vida, da bi tako kar najbolj izpostavili kristalizacijo problema perfor-
mativnosti v slovenščini.
10 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon
(1890), 686.
11 N. m., 686–687.
