Page 22 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 22
Kulturno zavest lahko razumemo kot tisti del posameznikovih zmožnos-
ti, ki je najtesneje povezan s pojmom razgledanost in »pomembno soobliku-
je celosten vrednostni sistem posameznika in družbe, vpliva na čut za estet-
skost, hkrati pa na etičnost in zavest o lastni individualni in družbeni identiteti«
(Krakar Vogel, 2011: 272).
Njen razvoj poteka na neposreden in posreden način: večinoma neposred-
no v formalnem izobraževanju, neposredno ali posredno v neformalnem izo-
braževanju ob obisku gledališča, likovnih in fotografskih razstav, koncertov, lit-
erarnih večerov ipd., skoraj izključno posredno pa v družinskem in vrstniškem
okolju (Cultural …, 2015). Zlasti na odnosno raven kulturne zavesti posamezni-
ka vplivajo pozitivne spodbude, ki jih je že kot otrok deležen v družinskem
okolju. V času šolanja so sistematičnemu razvijanju kulturne zavesti namen-
jene kulturno-umetnostne vsebine v okviru pouka pri posameznih predmetih
in kulturne dejavnosti, ki jih skladno s programom organizirajo šole, največkrat
v sodelovanju s kulturnimi ustanovami in z umetniki.
Kulturno-umetnostne vsebine imajo v slovenskem izobraževanju pomem-
bno mesto. To lahko utemeljujemo s tradicionalnim odnosom Slovencev do
22 kulture, ki izhaja iz tega, da »sta bila jezik in kulturna, zlasti literarna ustvarjal-
nost (v manjši meri tudi glasba, slikarstvo in znanost) naša identitetna opora, ki
sta nadomeščala druge znake istovetenja, s katerimi nismo razpolagali in smo
jih dosegli šele z ustanovitvijo lastne države« (Musek, 2008: 80).
O pomenu kulturne vzgoje v šolah pričajo članki v časnikih Učiteljski tovariš
(1861–1941) in Popotnik (1880–1941). Posebna pozornost je veljala oblikovan-
ju knjižnic, med obema vojnama pa šolskemu odru. V prispevku Kulturno
prosvetni delovni program in smernice, objavljenem v Učiteljskem tovarišu 21.
8. 1924, je cilj šolskih odrov opredeljen tako:
»Hočemo vzgojiti novi rod v iskrene Jugoslovane, kulturno čim najvišje
stoječe državljane ter etično in socialno polnovredne ljudi. Pot, ki vodi iz
našega hotenja v uresničenje, je Prosveta. S tega vidika nam šolski oder
(ŠO) ne bo več igračkanje, ki zanj v teh težkih časih nimamo časa, temveč
vzgojno sredstvo, ker se prilega tlorisu otroške duševnosti, tako kot malo-
katero drugo.« (Kulturno …, 1924: 3)
Po letu 1945 so bile kulturne vsebine z učnimi načrti vpete v pouk
slovenščine, zgodovine in umetnosti, večinoma kot literarnozgodovinske ek-
skurzije in obiski galerij, gledaliških in filmskih predstav. Smernice za ekskurzi-
je so izhajale tudi v strokovnem tisku. V Jeziku in slovstvu je Joža Mahnič (1955)
o njihovem namenu zapisal:
»Predvsem pa si moramo biti na jasnem o smislu in pomenu takšnih ek-
skurzij. Navadno z obiskom domačije ali groba kakega kulturnega de-
lavca izkazujemo le-temu posebno hvaležnost za vse njegovo delo v na-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
ti, ki je najtesneje povezan s pojmom razgledanost in »pomembno soobliku-
je celosten vrednostni sistem posameznika in družbe, vpliva na čut za estet-
skost, hkrati pa na etičnost in zavest o lastni individualni in družbeni identiteti«
(Krakar Vogel, 2011: 272).
Njen razvoj poteka na neposreden in posreden način: večinoma neposred-
no v formalnem izobraževanju, neposredno ali posredno v neformalnem izo-
braževanju ob obisku gledališča, likovnih in fotografskih razstav, koncertov, lit-
erarnih večerov ipd., skoraj izključno posredno pa v družinskem in vrstniškem
okolju (Cultural …, 2015). Zlasti na odnosno raven kulturne zavesti posamezni-
ka vplivajo pozitivne spodbude, ki jih je že kot otrok deležen v družinskem
okolju. V času šolanja so sistematičnemu razvijanju kulturne zavesti namen-
jene kulturno-umetnostne vsebine v okviru pouka pri posameznih predmetih
in kulturne dejavnosti, ki jih skladno s programom organizirajo šole, največkrat
v sodelovanju s kulturnimi ustanovami in z umetniki.
Kulturno-umetnostne vsebine imajo v slovenskem izobraževanju pomem-
bno mesto. To lahko utemeljujemo s tradicionalnim odnosom Slovencev do
22 kulture, ki izhaja iz tega, da »sta bila jezik in kulturna, zlasti literarna ustvarjal-
nost (v manjši meri tudi glasba, slikarstvo in znanost) naša identitetna opora, ki
sta nadomeščala druge znake istovetenja, s katerimi nismo razpolagali in smo
jih dosegli šele z ustanovitvijo lastne države« (Musek, 2008: 80).
O pomenu kulturne vzgoje v šolah pričajo članki v časnikih Učiteljski tovariš
(1861–1941) in Popotnik (1880–1941). Posebna pozornost je veljala oblikovan-
ju knjižnic, med obema vojnama pa šolskemu odru. V prispevku Kulturno
prosvetni delovni program in smernice, objavljenem v Učiteljskem tovarišu 21.
8. 1924, je cilj šolskih odrov opredeljen tako:
»Hočemo vzgojiti novi rod v iskrene Jugoslovane, kulturno čim najvišje
stoječe državljane ter etično in socialno polnovredne ljudi. Pot, ki vodi iz
našega hotenja v uresničenje, je Prosveta. S tega vidika nam šolski oder
(ŠO) ne bo več igračkanje, ki zanj v teh težkih časih nimamo časa, temveč
vzgojno sredstvo, ker se prilega tlorisu otroške duševnosti, tako kot malo-
katero drugo.« (Kulturno …, 1924: 3)
Po letu 1945 so bile kulturne vsebine z učnimi načrti vpete v pouk
slovenščine, zgodovine in umetnosti, večinoma kot literarnozgodovinske ek-
skurzije in obiski galerij, gledaliških in filmskih predstav. Smernice za ekskurzi-
je so izhajale tudi v strokovnem tisku. V Jeziku in slovstvu je Joža Mahnič (1955)
o njihovem namenu zapisal:
»Predvsem pa si moramo biti na jasnem o smislu in pomenu takšnih ek-
skurzij. Navadno z obiskom domačije ali groba kakega kulturnega de-
lavca izkazujemo le-temu posebno hvaležnost za vse njegovo delo v na-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
