Page 125 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 125
treba interdisciplinarno povezati in udeležence obravnave aktivno vključiti 125
v sodelovanje pri obravnavi (Soriano, 2005).
Prvi sogovornik opozarja na številne arhitektonske ovire, ki so prisotne v
šolskih prostorih in v lokalnem okolju ter ovirajo osebe s CP. Tudi Smolej (2010)
na podlagi empirične raziskave o ovirah, ki jih občutijo gibalno ovirane osebe,
podobno prepoznava številne arhitektonske ovire v šolskih objektih. Ugota-
vlja, da so za gibalno ovirane najproblematičnejše ovire stopnice, pomanjka-
nje klančin in dvigal, neprimerne sanitarije in različni vhodi v objekte. Vsekakor
pridobljeni rezultati kažejo na potrebo po spremembi obravnave oseb s CP v
izobraževanju.
Vsak otrok pride v šolo in prav zato mora biti šola za vsakega tisti prostor,
kjer si pridobi občutek lastne vrednosti, izkusi spoštovanje in razvije samospo-
štovanje, vendar se to lahko zgodi samo, če je omogočeno, da se učenca s CP
v šoli vidi in sliši, kar pomeni, da lahko in mora ubesediti svoje misli in čustva
hkrati pa dobi sporočilo, da je odraslemu to pomembno. Šola mora biti tista,
ki zagotovi pridobivanje dobrih izkušenj in opolnomočenje posameznika, kaj-
ti samo tako lahko osmisli pomen in smiselnost delavnosti ter ustvarjalnosti.
Prav tako mora biti naloga strokovnjakov, da vsakega učenca spodbudijo za
učenje in znanje.
Obravnava učencev s CP v šoli mora biti zasnovana na aktivni vlogi oseb
s CP v procesu izobraževanja in upoštevanju njihovega mnenja. Potrebno je
omogočiti, da bo v šoli možno soustvarjati odnose in pogovore, v katerih bo
prav vsak učenec lahko našel svojo pot za smiselno učenje ter mu bo omogo-
čeno doživljanje pozitivnih izkušenj v izobraževalnem procesu.
Strokovno delo mora temeljiti na konceptu normalizacije in konceptu de-
la s perspektive moči. Naloga strokovnjaka mora postati, da vzpostavi odprt
prostor za pogovor v odnosu, ki omogoči soustvarjalno raziskovanje in obliko-
vanje rešitev v dialogu.
Tako laično kot tudi strokovno javnost je potrebno ozavestiti o tem, da lah-
ko ravno šolanje postane osrednja institucija socialne mobilnosti in vključeno-
sti, kar pomeni boljše sprejemanje t. i. drugačnosti v družbi, vendar se moramo
zavedati, da se to ne bo zgodilo samoumevno, temveč so potrebne korenite
spremembe tako v povezavi z aktivnejšo vlogo oseb s CP pri načrtovanju in pri-
lagajanju izobraževalnega procesa za osebe s CP kot tudi v povezavi s stališči,
pristopi, z obravnavo in načini dela strokovnjakov, ki sodelujejo z osebo s CP.
Načelo enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti naj bi se na-
jenostavneje in najučinkoviteje uresničevalo ravno tekom izobraževalnega
procesa v šoli, kjer se srečujejo otroci s posebnimi potrebami in brez posebnih
potreb, zato se lahko ravno tukaj in zdaj oblikuje kultura sprejemanja drugač-
nosti. Uporabno vrednost raziskave vidimo predvsem v kakovostnejšem izo-
braževanju in posledično življenju oseb s CP. Z ugotovitvami raziskave želimo
prispevati nova znanstvena spoznanja na področju pomoči in skrbi v proce-
izobraževalne poti dveh oseb s cerebralno paralizo
v sodelovanje pri obravnavi (Soriano, 2005).
Prvi sogovornik opozarja na številne arhitektonske ovire, ki so prisotne v
šolskih prostorih in v lokalnem okolju ter ovirajo osebe s CP. Tudi Smolej (2010)
na podlagi empirične raziskave o ovirah, ki jih občutijo gibalno ovirane osebe,
podobno prepoznava številne arhitektonske ovire v šolskih objektih. Ugota-
vlja, da so za gibalno ovirane najproblematičnejše ovire stopnice, pomanjka-
nje klančin in dvigal, neprimerne sanitarije in različni vhodi v objekte. Vsekakor
pridobljeni rezultati kažejo na potrebo po spremembi obravnave oseb s CP v
izobraževanju.
Vsak otrok pride v šolo in prav zato mora biti šola za vsakega tisti prostor,
kjer si pridobi občutek lastne vrednosti, izkusi spoštovanje in razvije samospo-
štovanje, vendar se to lahko zgodi samo, če je omogočeno, da se učenca s CP
v šoli vidi in sliši, kar pomeni, da lahko in mora ubesediti svoje misli in čustva
hkrati pa dobi sporočilo, da je odraslemu to pomembno. Šola mora biti tista,
ki zagotovi pridobivanje dobrih izkušenj in opolnomočenje posameznika, kaj-
ti samo tako lahko osmisli pomen in smiselnost delavnosti ter ustvarjalnosti.
Prav tako mora biti naloga strokovnjakov, da vsakega učenca spodbudijo za
učenje in znanje.
Obravnava učencev s CP v šoli mora biti zasnovana na aktivni vlogi oseb
s CP v procesu izobraževanja in upoštevanju njihovega mnenja. Potrebno je
omogočiti, da bo v šoli možno soustvarjati odnose in pogovore, v katerih bo
prav vsak učenec lahko našel svojo pot za smiselno učenje ter mu bo omogo-
čeno doživljanje pozitivnih izkušenj v izobraževalnem procesu.
Strokovno delo mora temeljiti na konceptu normalizacije in konceptu de-
la s perspektive moči. Naloga strokovnjaka mora postati, da vzpostavi odprt
prostor za pogovor v odnosu, ki omogoči soustvarjalno raziskovanje in obliko-
vanje rešitev v dialogu.
Tako laično kot tudi strokovno javnost je potrebno ozavestiti o tem, da lah-
ko ravno šolanje postane osrednja institucija socialne mobilnosti in vključeno-
sti, kar pomeni boljše sprejemanje t. i. drugačnosti v družbi, vendar se moramo
zavedati, da se to ne bo zgodilo samoumevno, temveč so potrebne korenite
spremembe tako v povezavi z aktivnejšo vlogo oseb s CP pri načrtovanju in pri-
lagajanju izobraževalnega procesa za osebe s CP kot tudi v povezavi s stališči,
pristopi, z obravnavo in načini dela strokovnjakov, ki sodelujejo z osebo s CP.
Načelo enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti naj bi se na-
jenostavneje in najučinkoviteje uresničevalo ravno tekom izobraževalnega
procesa v šoli, kjer se srečujejo otroci s posebnimi potrebami in brez posebnih
potreb, zato se lahko ravno tukaj in zdaj oblikuje kultura sprejemanja drugač-
nosti. Uporabno vrednost raziskave vidimo predvsem v kakovostnejšem izo-
braževanju in posledično življenju oseb s CP. Z ugotovitvami raziskave želimo
prispevati nova znanstvena spoznanja na področju pomoči in skrbi v proce-
izobraževalne poti dveh oseb s cerebralno paralizo
