Page 123 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 123
otavljanje upoštevanja enakih možnosti in drugačnosti učencev v razredu 123
(prav tam).
Sogovornik, ki se je izobraževal po prilagojenem izobraževalnem progra-
mu z nižjim izobrazbenim standardom, ima pozitivnejšo izkušnjo z odnosom
učitelja do učenca s posebnimi potrebami in z učiteljevim upoštevanjem zako-
nodaje na področju posebnih potreb od drugega sogovornikom. Tudi Schmidt
(2001) govori o kakovostnih odnosih učiteljev do otrok s posebnimi potreba-
mi (OPP) in boljših pogojih za izobraževanje OPP v šoli z nižjim izobrazbenim
standardom. Ugotovitev o odnosu učiteljev do OPP lahko povežemo z ugoto-
vitvijo Pastorja in Jimeneza (1994), ki sta raziskovala stališča učiteljev do OPP v
osnovnih šolah. Ugotovila sta, da se stališče učitelja o OPP odraža tudi v odno-
su do OPP. Rezultati so pokazali, da učitelji ne želijo poučevati OPP in njihovo
prisotnost v razredu ocenjujejo kot problematično (prav tam). Schmidt (2001)
razloge za razliko pri odnosih do OPP pri učitelju, ki poučuje v osnovni šoli, in
učitelju, ki poučuje v osnovni šoli z nižjim izobrazbenim standardom, prepoz-
nava tudi v organiziranosti pouka.
V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standar-
dom je število učencev v primerjavi z osnovnimi šolami občutno manjše, za-
to sta diferenciacija in individualizacija pouka lažje izvedljivi. Strokovni delavci
so v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standar-
dom nosilci korektivnih in kompenzacijskih programov, ki omogočajo razvoj
zmožnosti in veščin ter upoštevanje posebnih potreb učenca (prav tam). Rutar
(2012) vzrok za negativneje doživet odnos učitelja do OPP v osnovni šoli prav
tako poišče v stališčih učiteljev. Opozarja, da slovenska izobraževalna zakono-
daja formalno zagotavlja izvajanje inkluzije v šolah, vendar je zelo težko spre-
meniti stališča, prepričanja in vrednote učiteljev, ki na tem področju niso bili
dodatno izobraževani ter imajo o inkluziji negativno mnenje (prav tam).
Sogovornikoma so poniževanje, zaničevanje, posmehovanje, predsodki in
stigmatizacija s strani sošolcev preprečevali kakovostno izobraževanje. Opara
(2005) in Bratož (2004) trdita drugače, in sicer prepoznavata vrstnike kot take,
ki omogočajo, da se OPP v šoli počutijo manj odtujeni in manj drugačni. Opa-
ra (2005) pravi, da mnogi učitelji in otroci sporočajo, da so se odnosi v razre-
du spremenili, ko je v razred prišel otrok s težjimi motnjami ali ovirami. Učen-
ci so postali socialnejši, bolj pripravljeni pomagati in prilagoditi delo tako, da
bo ustrezalo OPP.
Negativno sprejemanje sogovornikov v šolskem prostoru s strani vrstnikov
lahko povežemo s stališči odraslih do OPP.
Stališča staršev, ravnateljev in učiteljev se nehote odražajo v odnosih in ko-
munikaciji vrstnikov do OPP (Schmidt, 2001). Štemberger (2012) dodaja, da mo-
rajo učitelji v duhu inkluzije delovati za dobre odnose v razredu.
Negativne predstave in globoko zakoreninjeni predsodki do oseb s poseb-
nimi potrebami pa so pogosta težava OPP v šoli (Schmidt, 2001). Tudi Rutar
izobraževalne poti dveh oseb s cerebralno paralizo
(prav tam).
Sogovornik, ki se je izobraževal po prilagojenem izobraževalnem progra-
mu z nižjim izobrazbenim standardom, ima pozitivnejšo izkušnjo z odnosom
učitelja do učenca s posebnimi potrebami in z učiteljevim upoštevanjem zako-
nodaje na področju posebnih potreb od drugega sogovornikom. Tudi Schmidt
(2001) govori o kakovostnih odnosih učiteljev do otrok s posebnimi potreba-
mi (OPP) in boljših pogojih za izobraževanje OPP v šoli z nižjim izobrazbenim
standardom. Ugotovitev o odnosu učiteljev do OPP lahko povežemo z ugoto-
vitvijo Pastorja in Jimeneza (1994), ki sta raziskovala stališča učiteljev do OPP v
osnovnih šolah. Ugotovila sta, da se stališče učitelja o OPP odraža tudi v odno-
su do OPP. Rezultati so pokazali, da učitelji ne želijo poučevati OPP in njihovo
prisotnost v razredu ocenjujejo kot problematično (prav tam). Schmidt (2001)
razloge za razliko pri odnosih do OPP pri učitelju, ki poučuje v osnovni šoli, in
učitelju, ki poučuje v osnovni šoli z nižjim izobrazbenim standardom, prepoz-
nava tudi v organiziranosti pouka.
V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standar-
dom je število učencev v primerjavi z osnovnimi šolami občutno manjše, za-
to sta diferenciacija in individualizacija pouka lažje izvedljivi. Strokovni delavci
so v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standar-
dom nosilci korektivnih in kompenzacijskih programov, ki omogočajo razvoj
zmožnosti in veščin ter upoštevanje posebnih potreb učenca (prav tam). Rutar
(2012) vzrok za negativneje doživet odnos učitelja do OPP v osnovni šoli prav
tako poišče v stališčih učiteljev. Opozarja, da slovenska izobraževalna zakono-
daja formalno zagotavlja izvajanje inkluzije v šolah, vendar je zelo težko spre-
meniti stališča, prepričanja in vrednote učiteljev, ki na tem področju niso bili
dodatno izobraževani ter imajo o inkluziji negativno mnenje (prav tam).
Sogovornikoma so poniževanje, zaničevanje, posmehovanje, predsodki in
stigmatizacija s strani sošolcev preprečevali kakovostno izobraževanje. Opara
(2005) in Bratož (2004) trdita drugače, in sicer prepoznavata vrstnike kot take,
ki omogočajo, da se OPP v šoli počutijo manj odtujeni in manj drugačni. Opa-
ra (2005) pravi, da mnogi učitelji in otroci sporočajo, da so se odnosi v razre-
du spremenili, ko je v razred prišel otrok s težjimi motnjami ali ovirami. Učen-
ci so postali socialnejši, bolj pripravljeni pomagati in prilagoditi delo tako, da
bo ustrezalo OPP.
Negativno sprejemanje sogovornikov v šolskem prostoru s strani vrstnikov
lahko povežemo s stališči odraslih do OPP.
Stališča staršev, ravnateljev in učiteljev se nehote odražajo v odnosih in ko-
munikaciji vrstnikov do OPP (Schmidt, 2001). Štemberger (2012) dodaja, da mo-
rajo učitelji v duhu inkluzije delovati za dobre odnose v razredu.
Negativne predstave in globoko zakoreninjeni predsodki do oseb s poseb-
nimi potrebami pa so pogosta težava OPP v šoli (Schmidt, 2001). Tudi Rutar
izobraževalne poti dveh oseb s cerebralno paralizo
