Page 124 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 124
(2010) opozarja na stigmatizirajoči odnos do OPP, ki sta ga bila deležna sogo-
vornika. Na težave OPP pogleda skozi celostno obravnavo od otroštva do od-
raslosti, kajti z zaključkom šolanja težav, ki nastanejo zaradi predsodkov in sti-
gmatizacije, ni konec, temveč se stopnjujejo.
Opozarja, da osebe s posebnimi potrebami pogosto živijo v nemogočih
pogojih in nimajo nobene možnosti za sodelovanje pri družbenem odločanju,
da je njihov prispevek k družbenemu in kulturnemu življenju majhen, da so se-
gregirane, izločene, ovirane, blokirane, da so kršene njihove osnovne pravice
in da je vse to nesprejemljivo, saj smo vsi ljudje enaki (prav tam).
Sogovornika se spopadata z okrnjeno socialno mrežo. To se sklada z razi-
skavo o socialni participaciji mladostnikov s CP (Kang, Pallisano, Chiarello, King
in Polansky, 2010). Rezultati so pokazali, da so osebe s CP v majhnem deležu
vključene v aktivnosti in odnose z osebami, ki niso družinski člani (prav tam).
Raziskava je pokazala tudi, da se mladostniki s CP, ki so vključeni v osnovne šo-
le, aktivneje vključujejo v dejavnosti s svojimi prijatelji v primerjavi s sovrstniki
s CP, ki obiskujejo osnovno šolo z nižjim izobrazbenim standardom (prav tam).
Rezultati raziskave so pokazali vzroke za slabšo socialno integracijo oseb s
124 CP, in sicer so to slednji: karakteristične značilnosti posameznika, podpora so-
šolcev in prijateljev, ki imajo pomemben vpliv na socialno participacijo in razu-
mevanje invalidnosti, ter izkušnja inkluzije, ki pozitivno spodbuja socialno in-
tegracijo oseb s CP (prav tam). Tudi raziskava o dolgotrajni oskrbi (Flaker, Mali,
Kodele, Grebenc, Škerjanc in Urek, 2008) opozarja na težavo sogovornikov, saj
izpostavlja, da osebe z invalidnostjo praviloma pogrešajo družbo vrstnikov, še
pogosteje pa intimne stike in partnerski odnos.
Sogovornika opozarjata na pasivno vlogo osebe s CP v procesu obravna-
ve in na neustrezno pomoč v vzpostavljenem delovnem odnosu med izobra-
ževanjem. To se sklada s trditvijo Brandona in Brandona (1994), ki poudarjata,
da strokovnjaki nudijo pomoč drugim, vendar jih zaradi neustrezne obravna-
ve velikokrat ovirajo, kar temelji predvsem na dejstvu strokovnjakove zavero-
vanosti v strokovno ekspertizo, ki predpostavlja, da imajo njegove sodbe večjo
vrednost, in pušča ob strani osebne izkušnje dotičnih uporabnikov, kar pa lah-
ko ljudem odvzema moč in jih ovira pri razrešitvi težave oz. doseganju zastav-
ljenega cilja.
Sogovornika izpostavljata potrebo po socialnem modelu obravnave inva-
lidnosti. Potreba po njem obstaja predvsem zaradi osredotočenosti medicin-
skega modela na nabor diskretnih funkcionalnih omejitev, ki zahtevajo teh-
nično intervencijo prilagoditve. Želje, potrebe in socialni pogledi ljudi, ki z
omejitvami živijo, pa pogosto niso upoštevani (Oliver, 1996). Podobno potre-
bo po socialnem modelu obravnave invalidnosti izraža tudi Analiza o zgodnji
obravnavi v Evropi. Rezultati analize so pokazali, da je pri obravnavi OPP še
vedno prisotna dvojnost med medicinskim in socialnim pristopom, ki bi ju bi-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
vornika. Na težave OPP pogleda skozi celostno obravnavo od otroštva do od-
raslosti, kajti z zaključkom šolanja težav, ki nastanejo zaradi predsodkov in sti-
gmatizacije, ni konec, temveč se stopnjujejo.
Opozarja, da osebe s posebnimi potrebami pogosto živijo v nemogočih
pogojih in nimajo nobene možnosti za sodelovanje pri družbenem odločanju,
da je njihov prispevek k družbenemu in kulturnemu življenju majhen, da so se-
gregirane, izločene, ovirane, blokirane, da so kršene njihove osnovne pravice
in da je vse to nesprejemljivo, saj smo vsi ljudje enaki (prav tam).
Sogovornika se spopadata z okrnjeno socialno mrežo. To se sklada z razi-
skavo o socialni participaciji mladostnikov s CP (Kang, Pallisano, Chiarello, King
in Polansky, 2010). Rezultati so pokazali, da so osebe s CP v majhnem deležu
vključene v aktivnosti in odnose z osebami, ki niso družinski člani (prav tam).
Raziskava je pokazala tudi, da se mladostniki s CP, ki so vključeni v osnovne šo-
le, aktivneje vključujejo v dejavnosti s svojimi prijatelji v primerjavi s sovrstniki
s CP, ki obiskujejo osnovno šolo z nižjim izobrazbenim standardom (prav tam).
Rezultati raziskave so pokazali vzroke za slabšo socialno integracijo oseb s
124 CP, in sicer so to slednji: karakteristične značilnosti posameznika, podpora so-
šolcev in prijateljev, ki imajo pomemben vpliv na socialno participacijo in razu-
mevanje invalidnosti, ter izkušnja inkluzije, ki pozitivno spodbuja socialno in-
tegracijo oseb s CP (prav tam). Tudi raziskava o dolgotrajni oskrbi (Flaker, Mali,
Kodele, Grebenc, Škerjanc in Urek, 2008) opozarja na težavo sogovornikov, saj
izpostavlja, da osebe z invalidnostjo praviloma pogrešajo družbo vrstnikov, še
pogosteje pa intimne stike in partnerski odnos.
Sogovornika opozarjata na pasivno vlogo osebe s CP v procesu obravna-
ve in na neustrezno pomoč v vzpostavljenem delovnem odnosu med izobra-
ževanjem. To se sklada s trditvijo Brandona in Brandona (1994), ki poudarjata,
da strokovnjaki nudijo pomoč drugim, vendar jih zaradi neustrezne obravna-
ve velikokrat ovirajo, kar temelji predvsem na dejstvu strokovnjakove zavero-
vanosti v strokovno ekspertizo, ki predpostavlja, da imajo njegove sodbe večjo
vrednost, in pušča ob strani osebne izkušnje dotičnih uporabnikov, kar pa lah-
ko ljudem odvzema moč in jih ovira pri razrešitvi težave oz. doseganju zastav-
ljenega cilja.
Sogovornika izpostavljata potrebo po socialnem modelu obravnave inva-
lidnosti. Potreba po njem obstaja predvsem zaradi osredotočenosti medicin-
skega modela na nabor diskretnih funkcionalnih omejitev, ki zahtevajo teh-
nično intervencijo prilagoditve. Želje, potrebe in socialni pogledi ljudi, ki z
omejitvami živijo, pa pogosto niso upoštevani (Oliver, 1996). Podobno potre-
bo po socialnem modelu obravnave invalidnosti izraža tudi Analiza o zgodnji
obravnavi v Evropi. Rezultati analize so pokazali, da je pri obravnavi OPP še
vedno prisotna dvojnost med medicinskim in socialnim pristopom, ki bi ju bi-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
