Page 110 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 110
programov pa je, da imajo različne specialnopedagoške dejavnosti glede na
vrsto primanjkljaja (Vovk Ornik, 2014). Specializirane ustanove, ki osebam z
gibalno oviranostjo ponujajo prilagojeni izobraževalni program z enakovred-
nim izobrazbenim standardom, imajo prostorsko prilagojene razrede za gibal-
no ovirane učence. Razredi so opremljeni s posebnimi pripomočki in z dida-
ktičnim materialom, izdelanim in izbranim za potrebe posameznega učenca.
Prilagojene so mize, stoli, šolski pribor, računalniki in računalniška oprema. Po-
leg učitelja je v razredu stalno prisoten spremljevalec, ki učencem nudi fizično
pomoč. Specializirane ustanove, ki gibalno oviranim omogočajo izobraževan-
je z enakovrednim izobrazbenim standardom in imajo izdelan prilagojen učni
načrt predmeta šport. To pomeni, da učenci, kljub različnim gibalnim oviram,
sodelujejo pri pouku šport. V pouk se vključujejo tudi drugi strokovni delavci
(logoped, delovni terapevt, fizioterapevt in svetovalni delavec), ki poskušajo z
raznolikostjo znanj in izkušenj poiskati optimalne možnosti za čim boljši razvoj
ter učinkovitost vsakega posameznega učenca. Upoštevana je pomoč v kon
kretni učni situaciji in pomoč pri iskanju optimalnih možnosti za pripravo indi-
vidualnih prilagoditev ter pripomočkov za vsakega učenca posebej. Značilno
110 je tudi izvajanje specialnopedagoške dejavnosti, katere glavni cilj je razvijanje
močnih področjih ter iskanje, oblikovanje in razvijanje različnih ter učinkovitih
strategij, ki gibalno ovirani osebi omogočijo vključevanje v izobraževalni pro-
ces in v širše socialno okolje.
Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v inkluzivni izobraževalni sis-
tem vnaša nove dileme v šolski prostor. Pojavlja se vprašanje, ali se v izo-
braževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
lahko vključijo resnično vse osebe? Ali bo takšna oblika izobraževanja za njih
res najpravičnejša in najučinkovitejša? Ali je morda prilagojeni izobraževalni
program z enakovrednim izobrazbenim standardom zaradi vseh prilagoditev
primernejša izbira? Stališča strokovnjakov so deljena. Schmidt (2001) navaja,
da na mnogo učencev vključitev v inkluzivno šolo lahko vpliva pozitivno, ne pa
na vse in tem je treba ponuditi tudi druge oblike poučevanja.
Thomas in Vaughan (2005) opozarjata, da osebe s CP v lokalni skupnos-
ti doživljajo zavračanje in ne sprejemanje, ker so razumljene kot tiste, ki potre-
bujejo svojo različico stvari (npr. ločene šole). Stereotipne predstave izvirajo iz
dejstva, da so osebe s CP izločene iz lokalnega okolja. Osebe s CP imajo ma-
lo možnosti, da bi bila prepoznana njihova individualnost ali z drugimi skupne
značilnosti, saj so nameščene v skupino med seboj podobnih in imajo prema-
lo ali nič pomembnih stikov ter odnosov s sovrstniki. Zaradi segregacije v izo-
braževanju izpadejo iz sovrstniških dogajanj in ritma vsakdanjega življenja.
Tudi Lesarjeva (2009) navaja, da imajo osebe s posebnimi potrebami v segre-
giranih okoljih na splošno manj številne socialne stike, močno omejen življenj
ski slog in razvijajo okrnjeno pojmovanje samega sebe. Thomas in Vaughan
(2005) dodajata, da je segregirano izobraževanje osnova za ustvarjanje pred-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
vrsto primanjkljaja (Vovk Ornik, 2014). Specializirane ustanove, ki osebam z
gibalno oviranostjo ponujajo prilagojeni izobraževalni program z enakovred-
nim izobrazbenim standardom, imajo prostorsko prilagojene razrede za gibal-
no ovirane učence. Razredi so opremljeni s posebnimi pripomočki in z dida-
ktičnim materialom, izdelanim in izbranim za potrebe posameznega učenca.
Prilagojene so mize, stoli, šolski pribor, računalniki in računalniška oprema. Po-
leg učitelja je v razredu stalno prisoten spremljevalec, ki učencem nudi fizično
pomoč. Specializirane ustanove, ki gibalno oviranim omogočajo izobraževan-
je z enakovrednim izobrazbenim standardom in imajo izdelan prilagojen učni
načrt predmeta šport. To pomeni, da učenci, kljub različnim gibalnim oviram,
sodelujejo pri pouku šport. V pouk se vključujejo tudi drugi strokovni delavci
(logoped, delovni terapevt, fizioterapevt in svetovalni delavec), ki poskušajo z
raznolikostjo znanj in izkušenj poiskati optimalne možnosti za čim boljši razvoj
ter učinkovitost vsakega posameznega učenca. Upoštevana je pomoč v kon
kretni učni situaciji in pomoč pri iskanju optimalnih možnosti za pripravo indi-
vidualnih prilagoditev ter pripomočkov za vsakega učenca posebej. Značilno
110 je tudi izvajanje specialnopedagoške dejavnosti, katere glavni cilj je razvijanje
močnih področjih ter iskanje, oblikovanje in razvijanje različnih ter učinkovitih
strategij, ki gibalno ovirani osebi omogočijo vključevanje v izobraževalni pro-
ces in v širše socialno okolje.
Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v inkluzivni izobraževalni sis-
tem vnaša nove dileme v šolski prostor. Pojavlja se vprašanje, ali se v izo-
braževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
lahko vključijo resnično vse osebe? Ali bo takšna oblika izobraževanja za njih
res najpravičnejša in najučinkovitejša? Ali je morda prilagojeni izobraževalni
program z enakovrednim izobrazbenim standardom zaradi vseh prilagoditev
primernejša izbira? Stališča strokovnjakov so deljena. Schmidt (2001) navaja,
da na mnogo učencev vključitev v inkluzivno šolo lahko vpliva pozitivno, ne pa
na vse in tem je treba ponuditi tudi druge oblike poučevanja.
Thomas in Vaughan (2005) opozarjata, da osebe s CP v lokalni skupnos-
ti doživljajo zavračanje in ne sprejemanje, ker so razumljene kot tiste, ki potre-
bujejo svojo različico stvari (npr. ločene šole). Stereotipne predstave izvirajo iz
dejstva, da so osebe s CP izločene iz lokalnega okolja. Osebe s CP imajo ma-
lo možnosti, da bi bila prepoznana njihova individualnost ali z drugimi skupne
značilnosti, saj so nameščene v skupino med seboj podobnih in imajo prema-
lo ali nič pomembnih stikov ter odnosov s sovrstniki. Zaradi segregacije v izo-
braževanju izpadejo iz sovrstniških dogajanj in ritma vsakdanjega življenja.
Tudi Lesarjeva (2009) navaja, da imajo osebe s posebnimi potrebami v segre-
giranih okoljih na splošno manj številne socialne stike, močno omejen življenj
ski slog in razvijajo okrnjeno pojmovanje samega sebe. Thomas in Vaughan
(2005) dodajata, da je segregirano izobraževanje osnova za ustvarjanje pred-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
