Page 75 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 75
implementacija in integracija edukacijske nevroznanosti
speva k izboljšanju mentalnih funkcij, kot so npr. spominske funkcije, reše-
vanje problemov, ustvarjalno mišljenje ipd. Brez dvoma je edukacija najbolj
razširjena in konsistentna oblika spodbujanja kognitivnih funkcij. Novejše
raziskave kognitivne nevroznanosti kažejo na pomembne specifične spre-
membe v možganih, ki nastanejo npr. z učenjem branja in računanja.
NEVROLOŠKO POGOJENE INDIVIDUALNE RAZLIKE V UČENJU:
Danes se kognitivna znanost pospešeno usmerja k raziskavam, s kateri-
mi skuša določiti možgansko osnovo učnih težav. Z napredkom omenje-
nih raziskav na področju identifikacije in diagnoze učnih težav, tudi tis-
tih specifičnih in težjih (primanjkljaji na posameznih področjih učenja), se
obeta tudi boljše načrtovanje intervencij, ki nudijo učinkovito pomoč pri
preseganju ali zmanjšanju učnih težav. Boljše razumevanje kognitivnih in
nevroloških korelatov učnih težav omogoča tudi načrtovanje učinkovitej-
ših prilagoditev v edukaciji oseb z učnimi težavami.
Nevromiti
Obstaja kar precejšnje število mitov in napačnih pojmovanj o možganih,
ki jih imenujemo nevromiti ali napačna pojmovanja o funkciji možganov
(OECD, 2002). Prvo uporabo izraza nevromit pripisujejo nevrokirurgu
Crockardu, ki je z njim je označil neznanstvena pojmovanja o možganih
na področju medicine (Howard-Jones, 2010). Organizacija za ekonomsko
sodelovanje in razvoj je v študiji Razumeti možgane: Rojstvo nove znano-
sti o učenju zbrala seznam nevromitov (OECD, 2007). Večina teh mitov se
pojavlja v raznih člankih, revijah in učnih gradivih, najdemo jih tudi na
medmrežju. Z njihovim pogostim ponavljanjem se v ljudeh utrjuje prepri-
čanje, da gre za resnična preverjena dejstva o možganih. Za nevromite velja,
da ne dosegajo kriterijev znanstvene preverljivosti – ni nobenega afirmativ-
nega dokaza, da veljajo. Nekatere mite zelo pogosto zasledimo tudi v šolski
praksi, npr. ljudje uporabljajo samo 10 % svojih možganov; vse, kar je po-
membno, je naučeno do 3. leta; obstajajo kritična obdobja za učenje. Zato je
potrebno, da so učitelji in strokovni delavci v današnji poplavi informacij
ustrezno kritični do njih in v svoji praksi upoštevajo znanstveno preverje-
na dognanja. V letu 2008 se je 20 svetovno znanih strokovnjakov s področ-
ja znanosti o človekovem umu, možganih in edukaciji (MBE) zbralo na pa-
nelni diskusiji, ki je potekala po metodi Delfi (Tokuhama-Espinoza, 2010).
Nevromite so razdelili v več skupin, npr. napačna pojmovanja o delovanju
možganov, o procesih v možganih, o napačnih razlagah podatkov ipd. Na-
75
speva k izboljšanju mentalnih funkcij, kot so npr. spominske funkcije, reše-
vanje problemov, ustvarjalno mišljenje ipd. Brez dvoma je edukacija najbolj
razširjena in konsistentna oblika spodbujanja kognitivnih funkcij. Novejše
raziskave kognitivne nevroznanosti kažejo na pomembne specifične spre-
membe v možganih, ki nastanejo npr. z učenjem branja in računanja.
NEVROLOŠKO POGOJENE INDIVIDUALNE RAZLIKE V UČENJU:
Danes se kognitivna znanost pospešeno usmerja k raziskavam, s kateri-
mi skuša določiti možgansko osnovo učnih težav. Z napredkom omenje-
nih raziskav na področju identifikacije in diagnoze učnih težav, tudi tis-
tih specifičnih in težjih (primanjkljaji na posameznih področjih učenja), se
obeta tudi boljše načrtovanje intervencij, ki nudijo učinkovito pomoč pri
preseganju ali zmanjšanju učnih težav. Boljše razumevanje kognitivnih in
nevroloških korelatov učnih težav omogoča tudi načrtovanje učinkovitej-
ših prilagoditev v edukaciji oseb z učnimi težavami.
Nevromiti
Obstaja kar precejšnje število mitov in napačnih pojmovanj o možganih,
ki jih imenujemo nevromiti ali napačna pojmovanja o funkciji možganov
(OECD, 2002). Prvo uporabo izraza nevromit pripisujejo nevrokirurgu
Crockardu, ki je z njim je označil neznanstvena pojmovanja o možganih
na področju medicine (Howard-Jones, 2010). Organizacija za ekonomsko
sodelovanje in razvoj je v študiji Razumeti možgane: Rojstvo nove znano-
sti o učenju zbrala seznam nevromitov (OECD, 2007). Večina teh mitov se
pojavlja v raznih člankih, revijah in učnih gradivih, najdemo jih tudi na
medmrežju. Z njihovim pogostim ponavljanjem se v ljudeh utrjuje prepri-
čanje, da gre za resnična preverjena dejstva o možganih. Za nevromite velja,
da ne dosegajo kriterijev znanstvene preverljivosti – ni nobenega afirmativ-
nega dokaza, da veljajo. Nekatere mite zelo pogosto zasledimo tudi v šolski
praksi, npr. ljudje uporabljajo samo 10 % svojih možganov; vse, kar je po-
membno, je naučeno do 3. leta; obstajajo kritična obdobja za učenje. Zato je
potrebno, da so učitelji in strokovni delavci v današnji poplavi informacij
ustrezno kritični do njih in v svoji praksi upoštevajo znanstveno preverje-
na dognanja. V letu 2008 se je 20 svetovno znanih strokovnjakov s področ-
ja znanosti o človekovem umu, možganih in edukaciji (MBE) zbralo na pa-
nelni diskusiji, ki je potekala po metodi Delfi (Tokuhama-Espinoza, 2010).
Nevromite so razdelili v več skupin, npr. napačna pojmovanja o delovanju
možganov, o procesih v možganih, o napačnih razlagah podatkov ipd. Na-
75
