Page 72 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 72
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
mi izobraževalnimi intervencijami bi lahko zmanjšali ali odpravili težave,
še preden bi se otroci vključili v formalno izobraževanje.
Po drugi strani pa imajo tudi edukacijski raziskovalci z raziskovanjem
različnih učinkov poučevanja in intervencij pomemben vpliv na nevroz-
nanstvene raziskave. Brez tega znanja o poučevanju in učenju bi nevroznan-
stveniki težko izvedli raziskave, ki bi bile relevantne za teorijo in prakso na
področju izobraževanja. Pomembne so tudi nevroznanstvene raziskave, s
katerimi se preverjajo učinki oblik pomoči ali intervencij pri otrocih s speci-
fičnimi učnimi težavami. Tak pristop je bil izveden pri disleksiji (Schlaggar
in McCandliss, 2007). Z raziskavami so ugotovili, da se je z interventnim
programom normaliziral vzorec aktivacije možganov pri otrocih z disle-
ksijo (Meyler idr., 2008). Raziskave potrjujejo pomen soodvisnosti in recip-
ročnosti med nevroznanstvenimi in edukacijskimi raziskovalnimi pristopi,
npr. vloga čustev in socialnega konteksta pri učenju ipd. Kognitivna nevro-
znanost vpliva na edukacijske in psihološke raziskave tudi s tem, da prispe-
va npr. k razumevanju atipičnega razvoja, ali z ugotovitvami na področju
učenja in poučevanja, ki jih sicer ne bi mogli odkriti z metodologijo razi-
skovanja edukacijskih ved (npr. z opazovanjem vedenja). Na drugi strani
pa edukacijske in psihološke raziskave vplivajo na kognitivne nevroznan-
stvenike, ki s svojimi analizami možganske aktivnosti pomagajo raziskati
učinke učenja, poučevanja in intervencijskih programov.
Področja, teme in metodologija ter etična vprašanja edukacijske
nevroznanosti
Med številnimi temami, s katerimi se ukvarjajo različni poklicni pro-
fili na področju nevroedukacije, kot najpomembnejše izstopajo: področja
branja, računanja in spoznavanja naravoslovnih ved, učne težave, izvršilne
funkcije, vpliv kroničnega ekonomskega in socialnega stresa (revščina), ču-
stveno-socialno področje, nadarjenost in ustvarjalnost, umetnost in kognici-
ja, adaptivne tehnologije in računalniške igre za podporo poučevanja in ra-
zvoja kognitivnih funkcij ter intervencij tudi v poznejših življenjskih obdobjih.
Nevroedukacija poleg sistema znanstvenih spoznanj razvija tudi razisko-
valne pristope in metodologijo, ki ustrezajo raziskovalni problematiki pod-
ročja (Howard-Jones, 2010). Vedno večji je tudi poudarek na oblikovanju
okvirov nevroetike (Gazzaniga, 2005) in nevro-edukacijske etike (Howard-
-Jones, 2010) za razreševanje etičnih vprašanj na tem področju. Med vse-
mi tremi vedami UME so precejšnje razlike. Najbolj izstopajoče so razlike
v epistemologiji, terminologiji in metodologiji raziskovanja. Howard-Jones
72
mi izobraževalnimi intervencijami bi lahko zmanjšali ali odpravili težave,
še preden bi se otroci vključili v formalno izobraževanje.
Po drugi strani pa imajo tudi edukacijski raziskovalci z raziskovanjem
različnih učinkov poučevanja in intervencij pomemben vpliv na nevroz-
nanstvene raziskave. Brez tega znanja o poučevanju in učenju bi nevroznan-
stveniki težko izvedli raziskave, ki bi bile relevantne za teorijo in prakso na
področju izobraževanja. Pomembne so tudi nevroznanstvene raziskave, s
katerimi se preverjajo učinki oblik pomoči ali intervencij pri otrocih s speci-
fičnimi učnimi težavami. Tak pristop je bil izveden pri disleksiji (Schlaggar
in McCandliss, 2007). Z raziskavami so ugotovili, da se je z interventnim
programom normaliziral vzorec aktivacije možganov pri otrocih z disle-
ksijo (Meyler idr., 2008). Raziskave potrjujejo pomen soodvisnosti in recip-
ročnosti med nevroznanstvenimi in edukacijskimi raziskovalnimi pristopi,
npr. vloga čustev in socialnega konteksta pri učenju ipd. Kognitivna nevro-
znanost vpliva na edukacijske in psihološke raziskave tudi s tem, da prispe-
va npr. k razumevanju atipičnega razvoja, ali z ugotovitvami na področju
učenja in poučevanja, ki jih sicer ne bi mogli odkriti z metodologijo razi-
skovanja edukacijskih ved (npr. z opazovanjem vedenja). Na drugi strani
pa edukacijske in psihološke raziskave vplivajo na kognitivne nevroznan-
stvenike, ki s svojimi analizami možganske aktivnosti pomagajo raziskati
učinke učenja, poučevanja in intervencijskih programov.
Področja, teme in metodologija ter etična vprašanja edukacijske
nevroznanosti
Med številnimi temami, s katerimi se ukvarjajo različni poklicni pro-
fili na področju nevroedukacije, kot najpomembnejše izstopajo: področja
branja, računanja in spoznavanja naravoslovnih ved, učne težave, izvršilne
funkcije, vpliv kroničnega ekonomskega in socialnega stresa (revščina), ču-
stveno-socialno področje, nadarjenost in ustvarjalnost, umetnost in kognici-
ja, adaptivne tehnologije in računalniške igre za podporo poučevanja in ra-
zvoja kognitivnih funkcij ter intervencij tudi v poznejših življenjskih obdobjih.
Nevroedukacija poleg sistema znanstvenih spoznanj razvija tudi razisko-
valne pristope in metodologijo, ki ustrezajo raziskovalni problematiki pod-
ročja (Howard-Jones, 2010). Vedno večji je tudi poudarek na oblikovanju
okvirov nevroetike (Gazzaniga, 2005) in nevro-edukacijske etike (Howard-
-Jones, 2010) za razreševanje etičnih vprašanj na tem področju. Med vse-
mi tremi vedami UME so precejšnje razlike. Najbolj izstopajoče so razlike
v epistemologiji, terminologiji in metodologiji raziskovanja. Howard-Jones
72
