Page 71 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 71
implementacija in integracija edukacijske nevroznanosti
nost postala sestavni del razmišljanja in prakse na področju edukacije. Se-
danji modeli sodelovanja obeh področij vključujejo izobraževanje izobra-
ževalcev od zgoraj navzdol s strani nevroznanstvenikov ter ocenjevanje in
interpretacijo nevroznanstvenih informacij od spodaj navzgor s strani izo-
braževalcev in drugih. Predlaga, da je namesto tega modela potrebno raz-
viti raziskovalno zasnovan transdisciplinarni pristop, ki vključuje izobra-
ževalce in nevroznanstvenike od zasnove raziskave do njenega zaključka
(Howard-Jones, 2012). Znanstveniki s področja nevroedukacije si tudi pri-
zadevajo postaviti osnovne parametre tej novi znanstveni disciplini.
V letu 2008 se je 20 svetovno znanih strokovnjakov s področja znanosti
o človekovem umu, možganih in edukaciji (UME) zbralo na panelni disku-
siji, ki je potekala po metodi Delfi (Tokuhama-Espinoza, 2010). Sodelovali
so nevroznanstveniki, psihologi, predstavniki edukacijskih ved in nevroe-
dukatorji iz različnih držav. Na osnovi posebnih kriterijev so določili, kaj
so znanstveno preverjena dejstva in kaj so nevromiti. Koncepte s področ-
ja znanosti UME ter pojmovanja in informacije, povezane z njimi, so stro-
kovnjaki razvrstili na kontinuumu štirih kategorij (OECD, 2002; OECD,
2007), ki se zvrstijo od nespornih znanstvenih dognanj preko domnev, ki
so z veliko verjetnostjo verodostojne, sledijo smiselne hipoteze (ali spekula-
cije) in končno povsem napačna prepričanja oz. nevromiti. V podporo vsa-
ki od omenjenih štirih kategorij je bila izvedena še primerjava oz. evalvaci-
ja na osnovi dveh sistemov kriterijev, 'Best Evidence Enyclopedia Criteria'
in 'What Works Clearinghouse (WWC) Criteria', ki po strogih merilih in
standardih zagotavljata preverljivost informacij v edukacijskih raziskavah,
praksah in edukacijski politiki (Briggs, 2008).
S sodelovanjem znanstvenikov različnih disciplin znanosti MBE so
bile izvedene raziskave, ki v pomembni meri pojasnjujejo in prispevajo k
razvoju učenja ter poučevanja in oblik pomoči. Tako lahko npr. podatki
o možganski aktivnosti, pridobljeni z nevroznanstvenimi tehnikami, pri-
vedejo do ugotovitev, ki jih ni mogoče predvideti z vedenjskimi študijami
(npr. z opazovanjem) ali psihološkimi testi. Pomembne so nevroznanstve-
ne raziskave, ki ugotavljajo strukturne (Rotzer idr., 2008) in funkcionalne
posebnosti (Kaufmann in Vogel, 2009) pri otrocih s specifičnimi težavami,
npr. na področju matematike (diskalkulija) oz. na tistih področjih možga-
nov, ki so odgovorna za obravnavanje števil. To odkritje je pomembno za
vzgojno-izobraževalno delo in načrtovanje oblik pomoči (intervencij) ome-
njenim otrokom kot tudi za zgodnje odkrivanje teh učnih težav. Z ustrezni-
71
nost postala sestavni del razmišljanja in prakse na področju edukacije. Se-
danji modeli sodelovanja obeh področij vključujejo izobraževanje izobra-
ževalcev od zgoraj navzdol s strani nevroznanstvenikov ter ocenjevanje in
interpretacijo nevroznanstvenih informacij od spodaj navzgor s strani izo-
braževalcev in drugih. Predlaga, da je namesto tega modela potrebno raz-
viti raziskovalno zasnovan transdisciplinarni pristop, ki vključuje izobra-
ževalce in nevroznanstvenike od zasnove raziskave do njenega zaključka
(Howard-Jones, 2012). Znanstveniki s področja nevroedukacije si tudi pri-
zadevajo postaviti osnovne parametre tej novi znanstveni disciplini.
V letu 2008 se je 20 svetovno znanih strokovnjakov s področja znanosti
o človekovem umu, možganih in edukaciji (UME) zbralo na panelni disku-
siji, ki je potekala po metodi Delfi (Tokuhama-Espinoza, 2010). Sodelovali
so nevroznanstveniki, psihologi, predstavniki edukacijskih ved in nevroe-
dukatorji iz različnih držav. Na osnovi posebnih kriterijev so določili, kaj
so znanstveno preverjena dejstva in kaj so nevromiti. Koncepte s področ-
ja znanosti UME ter pojmovanja in informacije, povezane z njimi, so stro-
kovnjaki razvrstili na kontinuumu štirih kategorij (OECD, 2002; OECD,
2007), ki se zvrstijo od nespornih znanstvenih dognanj preko domnev, ki
so z veliko verjetnostjo verodostojne, sledijo smiselne hipoteze (ali spekula-
cije) in končno povsem napačna prepričanja oz. nevromiti. V podporo vsa-
ki od omenjenih štirih kategorij je bila izvedena še primerjava oz. evalvaci-
ja na osnovi dveh sistemov kriterijev, 'Best Evidence Enyclopedia Criteria'
in 'What Works Clearinghouse (WWC) Criteria', ki po strogih merilih in
standardih zagotavljata preverljivost informacij v edukacijskih raziskavah,
praksah in edukacijski politiki (Briggs, 2008).
S sodelovanjem znanstvenikov različnih disciplin znanosti MBE so
bile izvedene raziskave, ki v pomembni meri pojasnjujejo in prispevajo k
razvoju učenja ter poučevanja in oblik pomoči. Tako lahko npr. podatki
o možganski aktivnosti, pridobljeni z nevroznanstvenimi tehnikami, pri-
vedejo do ugotovitev, ki jih ni mogoče predvideti z vedenjskimi študijami
(npr. z opazovanjem) ali psihološkimi testi. Pomembne so nevroznanstve-
ne raziskave, ki ugotavljajo strukturne (Rotzer idr., 2008) in funkcionalne
posebnosti (Kaufmann in Vogel, 2009) pri otrocih s specifičnimi težavami,
npr. na področju matematike (diskalkulija) oz. na tistih področjih možga-
nov, ki so odgovorna za obravnavanje števil. To odkritje je pomembno za
vzgojno-izobraževalno delo in načrtovanje oblik pomoči (intervencij) ome-
njenim otrokom kot tudi za zgodnje odkrivanje teh učnih težav. Z ustrezni-
71
