Page 73 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 73
implementacija in integracija edukacijske nevroznanosti
(2010) je prispeval pregled metod, ki se uporabljajo v nevroedukaciji: ekspe-
rimentalne metode nevroznanosti, eksperimentalne in druge metode ko-
gnitivne psihologije, interpretativne metode (diskurzivna analiza, uteme-
ljena teorija, akcijska raziskava). Z njimi se zbirajo podatki in ugotovitve s
širokega ranga področij: bioloških, socialnih in izkustvenih. Med ugotovit-
vami, zbranimi s tako različnimi metodami in na tako širokem disciplinar-
nem področju, kot je UME, ni enostavne skladnosti in je njihova združlji-
vost precej otežkočena. Zato D. Laurillard (2007 po Butterworth in Tolmie,
2013) predlaga t. i. 'metodološko interoperabilnost', ki pomeni, da se vsa-
ka ugotovitev posamezne discipline preveri tudi z raziskavami in ugoto-
vitvami preostalih dveh. Metodološka interoperabilnost je lahko izvedena
tudi z računalniškimi modeli učnega procesa. V zadnjem času se vedno bolj
uveljavljajo nevroračunalniški modeli kot pomembna možnost povezovanja
nevroznanosti in edukacije. Tako je Thomas (2012) v ta namen uporabil pri-
mere raziskav inteligentnosti, občutljivih razvojnih obdobij učenja, razvo-
ja jezika in avtizma. V razvoju razumevanja učenja v okviru nevroeduka-
cije se čedalje pogosteje uporabljajo računalniški modeli na dva načina: za
razumevanje kognitivnih mehanizmov učenja in kot poučevalno sredstvo
(orodje). V drugem primeru računalniški programi modelirajo interakcijo
med učiteljem in učencem. Ti so v dveh oblikah: kot (a) inteligentni tutor-
ski sistemi in kot (b) adaptivni mikrosvetovi. Na področju razvijanja ma-
tematičnih konceptov in bralnih spretnosti so razvite različne adaptivne
računalniške igre, ki temeljijo na nevroznanosti ozir. nevrokonstruktiviz-
mu. S posebnim računalniškim programom se naloge prilagodijo otrokovi
trenutni ravni pri napredku ter upoštevajo pedagoške principe (razvijanje
notranje motivacije, pozitivna čustvena naravnanost, območje napredujo-
čega razvoja, samoregulacija ipd.). Z razvojem kognitivnega modeliranja
bo omogočen boljši vpogled v kognitivne mehanizme učencev in učiteljev
ter v njihove interakcije.
Znanost UME je razvila etične okvire in etične dimenzije, pomembne
za izvajanje raziskav (Howard-Jones, 2010). Pri načrtovanju in izvajanju
raziskav so pomembni razmisleki glede uporabe slikanja možganov in mo-
žnega tveganja fizične škode, psihičnega tveganja zaradi posega v intimno-
st posameznika kot tudi socialnega in edukacijskega tveganja. Posebno po-
zornost pri etičnih razmislekih je potrebno posvetiti vključevanju otrok v
raziskave. Podobno kot pri drugih etičnih kodeksih raziskovanja je tudi v
tem primeru poudarek na znanstveni natančnosti in ustreznem sporoča-
nju ugotovitev.
73
(2010) je prispeval pregled metod, ki se uporabljajo v nevroedukaciji: ekspe-
rimentalne metode nevroznanosti, eksperimentalne in druge metode ko-
gnitivne psihologije, interpretativne metode (diskurzivna analiza, uteme-
ljena teorija, akcijska raziskava). Z njimi se zbirajo podatki in ugotovitve s
širokega ranga področij: bioloških, socialnih in izkustvenih. Med ugotovit-
vami, zbranimi s tako različnimi metodami in na tako širokem disciplinar-
nem področju, kot je UME, ni enostavne skladnosti in je njihova združlji-
vost precej otežkočena. Zato D. Laurillard (2007 po Butterworth in Tolmie,
2013) predlaga t. i. 'metodološko interoperabilnost', ki pomeni, da se vsa-
ka ugotovitev posamezne discipline preveri tudi z raziskavami in ugoto-
vitvami preostalih dveh. Metodološka interoperabilnost je lahko izvedena
tudi z računalniškimi modeli učnega procesa. V zadnjem času se vedno bolj
uveljavljajo nevroračunalniški modeli kot pomembna možnost povezovanja
nevroznanosti in edukacije. Tako je Thomas (2012) v ta namen uporabil pri-
mere raziskav inteligentnosti, občutljivih razvojnih obdobij učenja, razvo-
ja jezika in avtizma. V razvoju razumevanja učenja v okviru nevroeduka-
cije se čedalje pogosteje uporabljajo računalniški modeli na dva načina: za
razumevanje kognitivnih mehanizmov učenja in kot poučevalno sredstvo
(orodje). V drugem primeru računalniški programi modelirajo interakcijo
med učiteljem in učencem. Ti so v dveh oblikah: kot (a) inteligentni tutor-
ski sistemi in kot (b) adaptivni mikrosvetovi. Na področju razvijanja ma-
tematičnih konceptov in bralnih spretnosti so razvite različne adaptivne
računalniške igre, ki temeljijo na nevroznanosti ozir. nevrokonstruktiviz-
mu. S posebnim računalniškim programom se naloge prilagodijo otrokovi
trenutni ravni pri napredku ter upoštevajo pedagoške principe (razvijanje
notranje motivacije, pozitivna čustvena naravnanost, območje napredujo-
čega razvoja, samoregulacija ipd.). Z razvojem kognitivnega modeliranja
bo omogočen boljši vpogled v kognitivne mehanizme učencev in učiteljev
ter v njihove interakcije.
Znanost UME je razvila etične okvire in etične dimenzije, pomembne
za izvajanje raziskav (Howard-Jones, 2010). Pri načrtovanju in izvajanju
raziskav so pomembni razmisleki glede uporabe slikanja možganov in mo-
žnega tveganja fizične škode, psihičnega tveganja zaradi posega v intimno-
st posameznika kot tudi socialnega in edukacijskega tveganja. Posebno po-
zornost pri etičnih razmislekih je potrebno posvetiti vključevanju otrok v
raziskave. Podobno kot pri drugih etičnih kodeksih raziskovanja je tudi v
tem primeru poudarek na znanstveni natančnosti in ustreznem sporoča-
nju ugotovitev.
73
