Page 69 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 69
implementacija in integracija edukacijske nevroznanosti
gnitivni nevroznanstveniki in kognitivni psihologi so se začeli povezovati
s področjem izobraževanja in so raziskave snemanja možganov dopolnje-
vali z longitudinalnimi raziskavami, eksperimentalnimi raziskavami, far-
makološkimi študijami, študijami kognitivnih treningov (intervencijske
raziskave) in študijami atipičnega razvoja (npr. diskalkulije in disleksije).
S povezovanjem znanstvenikov in izobraževalcev na področju izobraže-
vanja se je razvilo novo samostojno transdisciplinarno znanstveno podro-
čje, poimenovano um, možgani in edukacija (UME, Mind, Brain, Educati-
on – MBE). Znanost UME (MBE) kot najpomembnejše discipline združuje
psihologijo, nevroznanost in edukacijske vede z njihovimi poddisciplinami.
Koordinirano delovanje in sodelovanje znanstvenikov in izobraže-
valcev postaja vedno tesnejše v tej novi transdisciplinarni znanosti (UME
– MBE). Na tem področju se pogosto srečujemo z dvema poimenovanje-
ma. Prvo je nevroedukacija, ki poudarja osredotočenost na edukacijo pri
tej transdisciplinarni povezavi. Drugo je edukacijska nevroznanost, ki se
osredotoča na nevroznanost, s katero se povezuje edukacija. Raziskoval-
ci Battro, Fischer in Lena so predlagali uporabo naziva Um, možgani in
edukacija, s čimer naj bi se doselegla vključitev obeh omenjenih ved kot
tudi drugih, ki združujejo kognitivno znanost, biologijo in edukacijo. Tako
je nova znanstvena disciplina zelo kompleksna in raznolika. Pri tem ne gre
za neko vseobsegajočo novo paradigmo niti ne za lepljenko raziskav, med
katerimi ni povezav. Namesto tega gre za dinamično širitev več znanstvenih
trendov k oblikovanju nove mreže znanja (Battro idr., 2008).
Butterworth in Tolmie ločita tri faze v razvoju edukacijske nevrozna-
nosti (Butterworth in Tolmie, 2013), ki jo sestavljajo psihologija, nevrozna-
nost in edukacija. Na kratko bi jih povzeli na naslednji način:
V prvi fazi, ki ima dolgo zgodovino, se povezujeta psihologija in
edukacija. Pri tem edukacijo informira psihologija: edukacija ← psihologi-
ja. V ospredju sodelovanja so nekatera področja kurikularnih vsebin, kot
sta učenje branja in pisanja. Psihologija je izpostavila tudi glavne izvore in-
dividualnih razlik v učenju z merjenjem inteligentnosti in delovnega spo-
mina ter kasneje tudi z ugotavljanjem učnih stilov. Pomembna tema so bile
tudi govorno-jezikovne zmožnosti, učenje branja in računanja. Izvore indi-
vidualnih razlik so odkrivali tudi v družinskem okolju s preverjanjem so-
cio-ekonomskega statusa. Pomembna problematika je bila tudi oblikovanje
optimalnega učnega konteksta in raziskovanje poučevalnih pristopov ra-
čunanja, branja ter deloma naravoslovnih ved z metodologijo, ki jo je pos-
69
gnitivni nevroznanstveniki in kognitivni psihologi so se začeli povezovati
s področjem izobraževanja in so raziskave snemanja možganov dopolnje-
vali z longitudinalnimi raziskavami, eksperimentalnimi raziskavami, far-
makološkimi študijami, študijami kognitivnih treningov (intervencijske
raziskave) in študijami atipičnega razvoja (npr. diskalkulije in disleksije).
S povezovanjem znanstvenikov in izobraževalcev na področju izobraže-
vanja se je razvilo novo samostojno transdisciplinarno znanstveno podro-
čje, poimenovano um, možgani in edukacija (UME, Mind, Brain, Educati-
on – MBE). Znanost UME (MBE) kot najpomembnejše discipline združuje
psihologijo, nevroznanost in edukacijske vede z njihovimi poddisciplinami.
Koordinirano delovanje in sodelovanje znanstvenikov in izobraže-
valcev postaja vedno tesnejše v tej novi transdisciplinarni znanosti (UME
– MBE). Na tem področju se pogosto srečujemo z dvema poimenovanje-
ma. Prvo je nevroedukacija, ki poudarja osredotočenost na edukacijo pri
tej transdisciplinarni povezavi. Drugo je edukacijska nevroznanost, ki se
osredotoča na nevroznanost, s katero se povezuje edukacija. Raziskoval-
ci Battro, Fischer in Lena so predlagali uporabo naziva Um, možgani in
edukacija, s čimer naj bi se doselegla vključitev obeh omenjenih ved kot
tudi drugih, ki združujejo kognitivno znanost, biologijo in edukacijo. Tako
je nova znanstvena disciplina zelo kompleksna in raznolika. Pri tem ne gre
za neko vseobsegajočo novo paradigmo niti ne za lepljenko raziskav, med
katerimi ni povezav. Namesto tega gre za dinamično širitev več znanstvenih
trendov k oblikovanju nove mreže znanja (Battro idr., 2008).
Butterworth in Tolmie ločita tri faze v razvoju edukacijske nevrozna-
nosti (Butterworth in Tolmie, 2013), ki jo sestavljajo psihologija, nevrozna-
nost in edukacija. Na kratko bi jih povzeli na naslednji način:
V prvi fazi, ki ima dolgo zgodovino, se povezujeta psihologija in
edukacija. Pri tem edukacijo informira psihologija: edukacija ← psihologi-
ja. V ospredju sodelovanja so nekatera področja kurikularnih vsebin, kot
sta učenje branja in pisanja. Psihologija je izpostavila tudi glavne izvore in-
dividualnih razlik v učenju z merjenjem inteligentnosti in delovnega spo-
mina ter kasneje tudi z ugotavljanjem učnih stilov. Pomembna tema so bile
tudi govorno-jezikovne zmožnosti, učenje branja in računanja. Izvore indi-
vidualnih razlik so odkrivali tudi v družinskem okolju s preverjanjem so-
cio-ekonomskega statusa. Pomembna problematika je bila tudi oblikovanje
optimalnega učnega konteksta in raziskovanje poučevalnih pristopov ra-
čunanja, branja ter deloma naravoslovnih ved z metodologijo, ki jo je pos-
69
