Page 67 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 67
implementacija in integracija edukacijske nevroznanosti
zem, ko razlaga mehanizme spreminjanja kognitivnih sposobnosti (Schultz
in Mareschal, 1997). V skladu z nevrokonstruktivizmom so za razvoj ključ-
ni vplivi okolja oz. izkušnje, ker spreminjajo možgansko »materialno osno-
vo (hardware)«, kar vodi do sprememb v naravi reprezentacij in njihovega
procesiranja, to pa privede do novih izkušenj in nadaljnjih sprememb živč-
nega sistema (Westermann idr., 2007). To pomeni, da osnovo kognitivnega
razvoja predstavljajo medsebojno inducirane spremembe živčne in kogni-
tivne ravni (prav tam). S poudarjanjem ključne vloge okolja se nevrokon-
struktivizem izogne živčnemu redukcionizmu. »Algoritem in programska
osnova (hardware) v razvoju spreminjata drug drugega, ne moremo ju raz-
iskovati izolirano« (prav tam: 75). Z aktivnostjo in izkušnjami človek spre-
minja svojo biološko osnovo – možgane. Dinamični nevrokonstruktivi-
stični pristop zagovarja medsebojno vsestransko součinkovanje med geni,
možgani, kognicijo in okoljem. Po tem pristopu »inteligentnost ni stanje
(ni zbir različnih izgrajenih modulov) ampak proces (/…/ dinamičnih,
večstranskih interakcij med geni, možgani, kognicijo, vedenjem in okoljem
/…/« (Karmiloff-Smith, 2009: 56).
Nevrokonstruktivizem je teoretični okvir, v katerem je kognitivni ra-
zvoj tesno povezan z razvojem živčnih struktur v možganih. Mehanizme
kognitivnih sprememb razlaga z upoštevanjem bioloških omejitev vzorcev
živčnih aktivnosti, ki so nosilci mentalnih reprezentacij. Interakcije med
biološkimi omejitvami vplivajo na razvoj možganov in s tem na razvoj
nevronskega substrata mentalnih reprezentacij. Te omejitve obsegajo raz-
lične ravni, od genov, posameznih nevronov do telesa ter fizičnega in social-
nega okolja. S priznavanjem pomembne vloge okolja v razvoju posamezni-
ka se nevrokonstruktivizem izogne redukcionizmu.
Bistvo nevrokonstruktivističnega pristopa je osredotočenost na dejav-
nike, ki vplivajo na pojavljanje mentalnih reprezentacij v razvoju. Repre-
zentacije so opredeljene kot vzorci živčne aktivnosti v možganih, ki omo-
gočajo prilagojeno odzivanje na okolje. Razumevanje kognitivnega razvoja
zahteva razumevanje, kako so oblikovani substrati, ki so nosilci mental-
ne reprezentacije. Razumevanje vrste omejitev nevrološkega razvoja je
osrednji vidik razumevanja kognitivnega razvoja. Nevrokonstruktivizem
integrira različne vidike razvoja možganov in kognitivnega razvoja.
Nevrokonstruktivizem je napredek v razvoju hkratnih raziskav kogni-
tivnega razvoja in razvoja možganov spodbudil predvsem z novimi meto-
dami raziskovanja (slikanja) možganov, npr. fMRI, NIRS, EEG itd. Drugi
pomemben dejavnik nevrokonstruktivističnega pristopa je bil tudi razvoj
67
zem, ko razlaga mehanizme spreminjanja kognitivnih sposobnosti (Schultz
in Mareschal, 1997). V skladu z nevrokonstruktivizmom so za razvoj ključ-
ni vplivi okolja oz. izkušnje, ker spreminjajo možgansko »materialno osno-
vo (hardware)«, kar vodi do sprememb v naravi reprezentacij in njihovega
procesiranja, to pa privede do novih izkušenj in nadaljnjih sprememb živč-
nega sistema (Westermann idr., 2007). To pomeni, da osnovo kognitivnega
razvoja predstavljajo medsebojno inducirane spremembe živčne in kogni-
tivne ravni (prav tam). S poudarjanjem ključne vloge okolja se nevrokon-
struktivizem izogne živčnemu redukcionizmu. »Algoritem in programska
osnova (hardware) v razvoju spreminjata drug drugega, ne moremo ju raz-
iskovati izolirano« (prav tam: 75). Z aktivnostjo in izkušnjami človek spre-
minja svojo biološko osnovo – možgane. Dinamični nevrokonstruktivi-
stični pristop zagovarja medsebojno vsestransko součinkovanje med geni,
možgani, kognicijo in okoljem. Po tem pristopu »inteligentnost ni stanje
(ni zbir različnih izgrajenih modulov) ampak proces (/…/ dinamičnih,
večstranskih interakcij med geni, možgani, kognicijo, vedenjem in okoljem
/…/« (Karmiloff-Smith, 2009: 56).
Nevrokonstruktivizem je teoretični okvir, v katerem je kognitivni ra-
zvoj tesno povezan z razvojem živčnih struktur v možganih. Mehanizme
kognitivnih sprememb razlaga z upoštevanjem bioloških omejitev vzorcev
živčnih aktivnosti, ki so nosilci mentalnih reprezentacij. Interakcije med
biološkimi omejitvami vplivajo na razvoj možganov in s tem na razvoj
nevronskega substrata mentalnih reprezentacij. Te omejitve obsegajo raz-
lične ravni, od genov, posameznih nevronov do telesa ter fizičnega in social-
nega okolja. S priznavanjem pomembne vloge okolja v razvoju posamezni-
ka se nevrokonstruktivizem izogne redukcionizmu.
Bistvo nevrokonstruktivističnega pristopa je osredotočenost na dejav-
nike, ki vplivajo na pojavljanje mentalnih reprezentacij v razvoju. Repre-
zentacije so opredeljene kot vzorci živčne aktivnosti v možganih, ki omo-
gočajo prilagojeno odzivanje na okolje. Razumevanje kognitivnega razvoja
zahteva razumevanje, kako so oblikovani substrati, ki so nosilci mental-
ne reprezentacije. Razumevanje vrste omejitev nevrološkega razvoja je
osrednji vidik razumevanja kognitivnega razvoja. Nevrokonstruktivizem
integrira različne vidike razvoja možganov in kognitivnega razvoja.
Nevrokonstruktivizem je napredek v razvoju hkratnih raziskav kogni-
tivnega razvoja in razvoja možganov spodbudil predvsem z novimi meto-
dami raziskovanja (slikanja) možganov, npr. fMRI, NIRS, EEG itd. Drugi
pomemben dejavnik nevrokonstruktivističnega pristopa je bil tudi razvoj
67
