Page 66 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 66
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
lastnosti, ki odražajo veliko več, kot je vsota posameznih delov. Ekstrem-
ni redukcionistični pogled se pogosto kaže v reduciranju zavesti in raz-
ličnih mentalnih stanj (čustev, kognicije ipd.) na npr. kemične prenašalce
(nevrotransmiterje) v možganih. Sicer pa poznavanje posamičnega pod-
ročja možganov ne reši problema, kaj v resnici je npr. ADHD, kako se raz-
vija, kako se razlikuje od osebe do osebe in kako se spreminja skozi življenje
(Van Geert in Steenbeek, 2008). Poznavanje možganov gotovo dodaja nek
košček h kompleksni sestavljanki in tako prispeva v njeni rešitvi, vendar to
sestavljenke ne more nadomestiti z realno sliko (prav tam).
Druga nevarnost, ki se lahko pojavi v nevroznanosti, je biološki deter-
minizem. Zanj je značilno pojmovanje, da biološka osnova ali živčna de-
diščina povsem nespremenljivo določa našo zavest in vedenje. Smo »žrtve«
svoje biološke dediščine, ki je ni mogoče spremeniti in ji »ubežati«. Biolo-
ški determinizem postavi pod vprašaj človekovo svobodno voljo in mo-
ralno odločanje. Bioloških predispozicij ne pojmujemo kot deterministič-
ne, upoštevati moramo, da je njihov vpliv verjetnosten in odvisen od okolja
oz. konteksta (epigeneza). Sicer moderna nevroznanstvena perspektiva pre-
poznava, da vsako osebo sestavlja zapleten sistem, ki deluje na več ravneh –
živčni, kognitivni in socialni –, med katerimi potekajo interakcije, in skuša
raziskati svojo povezanost z drugimi znanostmi in področji. Tako se pojav-
ljajo, če omenimo same nekatere, nevropsihologija, nevropsihiatrija, nevro-
filozofija, nevroetika, nevroestetika, nevrosociologija, nevroekonomija – in
seveda nevroedukacija. Nevroznanost je pomembna pri razlagi človekove-
ga uma in vedenja. Pri tem pa bioloških predispozicij ne pojmuje determi-
nistično, kakšen je njihov vpliv, je odvisno od okolja. Pri tem imata vzgoja
in izobraževanje posebno velik pomen. Pri razvojnih težavah, ki imajo bi-
ološko osnovo, npr. učnih, je pomembno, da poleg socialnih in drugih de-
javnikov upoštevamo tudi biološki rizični dejavnik, če hočemo optimizira-
ti razvoj in učenje.
Nevrokonstruktivizem vs. nativizem
Nevrokonstruktivizem temelji na Piagetovih pogledih (Westermann idr.,
2010) in nasprotuje nativističnemu pogledu. Nevrokonstruktivisti zagovar-
jajo, da živčna specializacija v možganih ni prirojena. To pomeni, da mož-
gani niso že od rojstva modularizirani za specifične kognitivne funkcije in je
njihova organizacija oblikovana na osnovi interakcije z okoljem. Teoretični
okvir, ki opažene spremembe kognitivnega razvoja v različnih starostnih
obdobjih povezuje v enovito razvojno pot, predstavlja nevrokonstruktivi-
66
lastnosti, ki odražajo veliko več, kot je vsota posameznih delov. Ekstrem-
ni redukcionistični pogled se pogosto kaže v reduciranju zavesti in raz-
ličnih mentalnih stanj (čustev, kognicije ipd.) na npr. kemične prenašalce
(nevrotransmiterje) v možganih. Sicer pa poznavanje posamičnega pod-
ročja možganov ne reši problema, kaj v resnici je npr. ADHD, kako se raz-
vija, kako se razlikuje od osebe do osebe in kako se spreminja skozi življenje
(Van Geert in Steenbeek, 2008). Poznavanje možganov gotovo dodaja nek
košček h kompleksni sestavljanki in tako prispeva v njeni rešitvi, vendar to
sestavljenke ne more nadomestiti z realno sliko (prav tam).
Druga nevarnost, ki se lahko pojavi v nevroznanosti, je biološki deter-
minizem. Zanj je značilno pojmovanje, da biološka osnova ali živčna de-
diščina povsem nespremenljivo določa našo zavest in vedenje. Smo »žrtve«
svoje biološke dediščine, ki je ni mogoče spremeniti in ji »ubežati«. Biolo-
ški determinizem postavi pod vprašaj človekovo svobodno voljo in mo-
ralno odločanje. Bioloških predispozicij ne pojmujemo kot deterministič-
ne, upoštevati moramo, da je njihov vpliv verjetnosten in odvisen od okolja
oz. konteksta (epigeneza). Sicer moderna nevroznanstvena perspektiva pre-
poznava, da vsako osebo sestavlja zapleten sistem, ki deluje na več ravneh –
živčni, kognitivni in socialni –, med katerimi potekajo interakcije, in skuša
raziskati svojo povezanost z drugimi znanostmi in področji. Tako se pojav-
ljajo, če omenimo same nekatere, nevropsihologija, nevropsihiatrija, nevro-
filozofija, nevroetika, nevroestetika, nevrosociologija, nevroekonomija – in
seveda nevroedukacija. Nevroznanost je pomembna pri razlagi človekove-
ga uma in vedenja. Pri tem pa bioloških predispozicij ne pojmuje determi-
nistično, kakšen je njihov vpliv, je odvisno od okolja. Pri tem imata vzgoja
in izobraževanje posebno velik pomen. Pri razvojnih težavah, ki imajo bi-
ološko osnovo, npr. učnih, je pomembno, da poleg socialnih in drugih de-
javnikov upoštevamo tudi biološki rizični dejavnik, če hočemo optimizira-
ti razvoj in učenje.
Nevrokonstruktivizem vs. nativizem
Nevrokonstruktivizem temelji na Piagetovih pogledih (Westermann idr.,
2010) in nasprotuje nativističnemu pogledu. Nevrokonstruktivisti zagovar-
jajo, da živčna specializacija v možganih ni prirojena. To pomeni, da mož-
gani niso že od rojstva modularizirani za specifične kognitivne funkcije in je
njihova organizacija oblikovana na osnovi interakcije z okoljem. Teoretični
okvir, ki opažene spremembe kognitivnega razvoja v različnih starostnih
obdobjih povezuje v enovito razvojno pot, predstavlja nevrokonstruktivi-
66
