Page 41 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 41
model inter nacionalizacije visokega šolstva na nizozemskem
Različni, vendar komplementarni interpretaciji visokošolske interna-
cionalizacije nedvomno odražata kompleksnost njene opredelitve, ki vse-
kakor ni enoznačna, temveč pogojena z raznolikimi motivi, ki vodijo do
različnih namenov (glej npr. de Wit, 2002; Knight, 2008).
Internacionalizacija v tujini in internacionalizacija doma
Danes lahko internacionalizacijo visokega šolstva razumemo le na način,
ki upošteva njene odraze »v tujini« in »doma« (Knight, 2008: ix). Interna-
cionalizacija v tujini vključuje vse oblike izobraževanja, ki potekajo v tuji-
ni, in se poleg tradicionalne mobilnosti študentov ter osebja nanaša tudi na
mobilnost programov in ponudnikov (npr. skupni programi, podružnice
univerz v tujini), pogosto imenovanih tudi čezmejno (visokošolsko) izobra-
ževanje (Knight, 2008; Rumbley in Altbach, 2016). Po drugi strani se inter-
nacionalizacija doma osredotoča na dejavnosti, ki krepijo mednarodno ra-
zumevanje in medkulturne spretnosti študentov na domači instituciji (npr.
programi z mednarodnimi vsebinami, sodelovanje gostujočih predavate-
ljev v učnem procesu, vključevanje kulturnih in etničnih skupin v pouče-
vanje ipd.) (Knight, 2008; Beelen in Jones, 2015; Leask, 2015).
Da bo internacionalizacija namenjena tako manjšinski populaciji mo-
bilnih študentov, ki se odločajo za študij oz. izmenjave v tujini, kot tudi pre-
cejšnji večini nemobilnih študentov, ki celoten študij preživijo na doma-
či instituciji, »postaja vse bolj pomembno, da jo obravnavamo /skupaj/ kot
doma in v tujini, kot soodvisno razmerje med obema /dimenzijama, saj/
/…/ še vedno obstaja elita, ki ima koristi od internacionalizacije, in ta elita
so – tako v nizozemskem primeru, kot tudi v mnogih drugih državah – ve-
činoma belopolti ljudje, kar je zelo škodljivo« (Intervju 4, 20. 6. 2016).
Politike internacionalizacije v evropskem visokošolskem
kontekstu
Čeprav se je v zadnjem času razvoj politik na področju internacionaliza-
cije visokega šolstva v svetovnem merilu okrepil, je vodilno vlogo na tem
področju prevzela prav Evropa. Njena prevlada je nedvomno povezana z
vključitvijo držav v bolonjski proces, s čimer je mobilnost postala eden iz-
med ključnih ciljev za uresničitev evropskega visokošolskega prostora (v
nadaljevanju EVP) do leta 2010 (Bolonjska deklaracija, 1999). Leta 2009 so
bile države EVP pozvane tudi k doseganju kvantitativnega cilja, da bo do
leta 2020 vsaj 20 % diplomantov del študija ali usposabljanja opravilo v tu-
41
Različni, vendar komplementarni interpretaciji visokošolske interna-
cionalizacije nedvomno odražata kompleksnost njene opredelitve, ki vse-
kakor ni enoznačna, temveč pogojena z raznolikimi motivi, ki vodijo do
različnih namenov (glej npr. de Wit, 2002; Knight, 2008).
Internacionalizacija v tujini in internacionalizacija doma
Danes lahko internacionalizacijo visokega šolstva razumemo le na način,
ki upošteva njene odraze »v tujini« in »doma« (Knight, 2008: ix). Interna-
cionalizacija v tujini vključuje vse oblike izobraževanja, ki potekajo v tuji-
ni, in se poleg tradicionalne mobilnosti študentov ter osebja nanaša tudi na
mobilnost programov in ponudnikov (npr. skupni programi, podružnice
univerz v tujini), pogosto imenovanih tudi čezmejno (visokošolsko) izobra-
ževanje (Knight, 2008; Rumbley in Altbach, 2016). Po drugi strani se inter-
nacionalizacija doma osredotoča na dejavnosti, ki krepijo mednarodno ra-
zumevanje in medkulturne spretnosti študentov na domači instituciji (npr.
programi z mednarodnimi vsebinami, sodelovanje gostujočih predavate-
ljev v učnem procesu, vključevanje kulturnih in etničnih skupin v pouče-
vanje ipd.) (Knight, 2008; Beelen in Jones, 2015; Leask, 2015).
Da bo internacionalizacija namenjena tako manjšinski populaciji mo-
bilnih študentov, ki se odločajo za študij oz. izmenjave v tujini, kot tudi pre-
cejšnji večini nemobilnih študentov, ki celoten študij preživijo na doma-
či instituciji, »postaja vse bolj pomembno, da jo obravnavamo /skupaj/ kot
doma in v tujini, kot soodvisno razmerje med obema /dimenzijama, saj/
/…/ še vedno obstaja elita, ki ima koristi od internacionalizacije, in ta elita
so – tako v nizozemskem primeru, kot tudi v mnogih drugih državah – ve-
činoma belopolti ljudje, kar je zelo škodljivo« (Intervju 4, 20. 6. 2016).
Politike internacionalizacije v evropskem visokošolskem
kontekstu
Čeprav se je v zadnjem času razvoj politik na področju internacionaliza-
cije visokega šolstva v svetovnem merilu okrepil, je vodilno vlogo na tem
področju prevzela prav Evropa. Njena prevlada je nedvomno povezana z
vključitvijo držav v bolonjski proces, s čimer je mobilnost postala eden iz-
med ključnih ciljev za uresničitev evropskega visokošolskega prostora (v
nadaljevanju EVP) do leta 2010 (Bolonjska deklaracija, 1999). Leta 2009 so
bile države EVP pozvane tudi k doseganju kvantitativnega cilja, da bo do
leta 2020 vsaj 20 % diplomantov del študija ali usposabljanja opravilo v tu-
41
