Page 46 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 46
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
niki nacionalno strategijo internacionalizacije visokega šolstva pripravilo
do najkasneje leta 2013 (ReNPVŠ 2011–2020, 28. ukrep), jo je slovenska vla-
da potrdila šele konec julija 2016 (Strategija internacionalizacije slovenske-
ga visokega šolstva 2016–2020, v nadaljevanju Strategija 2016–2020). V njej
je opredelila pet ključnih področij, ki naj bi spodbudila razvoj visokošolske
internacionalizacije, in sicer mobilnost, mednarodno znanstvenorazisko-
valno in razvojno sodelovanje, razvoj medkulturnih kompetenc diploman-
tov, ciljno naravnanost v prednostne regije oz. posamezne države ter pro-
mocijo in spremljanje nacionalne strategije (Strategija 2016–2020).
Slovenske univerze in nekatere fakultete imajo strategije internaciona-
lizacije oblikovane že nekoliko dlje; tako kot v nizozemskem primeru so le-
-te pogosto del širše zasnovanih razvojnih strateških dokumentov (glej npr.
Strategijo internacionalizacije Univerze v Ljubljani 2014–2017/2020). Ven-
dar pa je – za razliko od Nizozemske, kjer internacionalizacija prežema vse
vidike institucionalnega življenja – le-ta na večini slovenskih visokošolskih
zavodov še vedno precej obroben pojav (z nekaterimi izjemami, npr. Eko-
nomsko fakulteto Univerze v Ljubljani). Podobno lahko trdimo tudi za iz-
vajanje dejavnosti internacionalizacije doma, ki je sicer prisotna v obliki
mednarodnih vsebin, precej manj pa npr. v vključevanju gostujočih preda-
vateljev v pedagoški proces, ponudbi študijskih programov oz. predmetov
v tujih jezikih ipd. (Klemenčič in Flander, 2013).
Trenutna zakonodaja sicer dopušča, da visokošolski zavodi izvajajo
študijske programe ali njihove dele v tujem jeziku, vendar pa je bila v nedav-
ni spremembi visokošolske zakonodaje (Zakon o visokem šolstvu – neura-
dno prečiščeno besedilo št. 24, 8. člen) zaradi nasprotovanja dela slovenske
javnosti iz predloga zakona umaknjena določba, ki bi visokošolskim zavo-
dom izvajanje študijskih programov v tujem jeziku dodatno olajšala.8 Po-
nudba tovrstnih programov je tako še vedno precej omejena; v študijskem
letu 2016/17 naj bi se v angleškem jeziku izvajalo 175 študijskih programov,
precej nizko je tudi število mednarodnih skupnih programov (31, od tega 21
na Univerzi v Ljubljani; Pregled stanja v slovenskem visokem šolstvu na po-
dročju internacionalizacije – priloga št. 1 k Strategiji 2016–2020, v nadalje-
vanju Pregled stanja, 2016). Po drugi strani je Nizozemska država z najve-
čjo ponudbo študijskih programov v tujih jezikih v celinski Evropi (več kot
2.100, od tega 1.970 v angleškem jeziku, in kar 1.241 na magistrski ravni).9
8 Ob predpostavki, da se primerljivi študijski programi ali njihovi deli izvajajo tudi v
slovenskem jeziku.
9 Za izčrpen pregled ponudbe študijskih programov v tujih jezikih glej spletno stran
https://www.studyfinder.nl/.
46
niki nacionalno strategijo internacionalizacije visokega šolstva pripravilo
do najkasneje leta 2013 (ReNPVŠ 2011–2020, 28. ukrep), jo je slovenska vla-
da potrdila šele konec julija 2016 (Strategija internacionalizacije slovenske-
ga visokega šolstva 2016–2020, v nadaljevanju Strategija 2016–2020). V njej
je opredelila pet ključnih področij, ki naj bi spodbudila razvoj visokošolske
internacionalizacije, in sicer mobilnost, mednarodno znanstvenorazisko-
valno in razvojno sodelovanje, razvoj medkulturnih kompetenc diploman-
tov, ciljno naravnanost v prednostne regije oz. posamezne države ter pro-
mocijo in spremljanje nacionalne strategije (Strategija 2016–2020).
Slovenske univerze in nekatere fakultete imajo strategije internaciona-
lizacije oblikovane že nekoliko dlje; tako kot v nizozemskem primeru so le-
-te pogosto del širše zasnovanih razvojnih strateških dokumentov (glej npr.
Strategijo internacionalizacije Univerze v Ljubljani 2014–2017/2020). Ven-
dar pa je – za razliko od Nizozemske, kjer internacionalizacija prežema vse
vidike institucionalnega življenja – le-ta na večini slovenskih visokošolskih
zavodov še vedno precej obroben pojav (z nekaterimi izjemami, npr. Eko-
nomsko fakulteto Univerze v Ljubljani). Podobno lahko trdimo tudi za iz-
vajanje dejavnosti internacionalizacije doma, ki je sicer prisotna v obliki
mednarodnih vsebin, precej manj pa npr. v vključevanju gostujočih preda-
vateljev v pedagoški proces, ponudbi študijskih programov oz. predmetov
v tujih jezikih ipd. (Klemenčič in Flander, 2013).
Trenutna zakonodaja sicer dopušča, da visokošolski zavodi izvajajo
študijske programe ali njihove dele v tujem jeziku, vendar pa je bila v nedav-
ni spremembi visokošolske zakonodaje (Zakon o visokem šolstvu – neura-
dno prečiščeno besedilo št. 24, 8. člen) zaradi nasprotovanja dela slovenske
javnosti iz predloga zakona umaknjena določba, ki bi visokošolskim zavo-
dom izvajanje študijskih programov v tujem jeziku dodatno olajšala.8 Po-
nudba tovrstnih programov je tako še vedno precej omejena; v študijskem
letu 2016/17 naj bi se v angleškem jeziku izvajalo 175 študijskih programov,
precej nizko je tudi število mednarodnih skupnih programov (31, od tega 21
na Univerzi v Ljubljani; Pregled stanja v slovenskem visokem šolstvu na po-
dročju internacionalizacije – priloga št. 1 k Strategiji 2016–2020, v nadalje-
vanju Pregled stanja, 2016). Po drugi strani je Nizozemska država z najve-
čjo ponudbo študijskih programov v tujih jezikih v celinski Evropi (več kot
2.100, od tega 1.970 v angleškem jeziku, in kar 1.241 na magistrski ravni).9
8 Ob predpostavki, da se primerljivi študijski programi ali njihovi deli izvajajo tudi v
slovenskem jeziku.
9 Za izčrpen pregled ponudbe študijskih programov v tujih jezikih glej spletno stran
https://www.studyfinder.nl/.
46
