Page 136 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 136
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
nakazujejo, da je problem neenakosti in seksizma razrešen in da je pos-
tfeminizem kot čas dosežene enakosti, ki jo je treba samo znati izkoristi-
ti, ustrezen družbenozgodovinski opis stanja. V vzgoji in izobraževanju se
to kaže v luči promocije kulture standardov in dosežkov. Politični in eko-
nomski imperativi uvajajo (ali so že uvedli) svojo terminologijo, kot npr. na
znanju temelječa družba, učinkovitost izobraževanja ipd. V tej, postfemini-
stični in neoliberalno obarvani, pokrajini so feministični razmisleki vide-
ti kot zastareli, dekleta pa nove junakinje in zmagovalke novega časa. »De-
kliški subjekt« in »mlada ženskost« postajata vidnejša in učinkovitejša kot
družbena, kulturna in še kakšna tematika v poznokapitalističnih družbah
(Driscoll, 2002 nav. po Renold in Ringrose, 2013: 247). In nadalje – ker so
številke učinkovite in pritegnejo –, na terciarni stopnji jih v Sloveniji res di-
plomira pomembno več (tj. 60 odstotkov), a na visokih položajih v gospo-
darstvu in politiki jih je malo,3 da o tipičnih akademskih karierah niti ne
govorimo: tu smo leta 2012 imeli, kar zadeva redno profesuro, 77 odstot-
kov moških in 23 odstotkov žensk (nav. po Arsenjuk in Vidmar, 2015: 25).4
Tako bi v luči teh izhodišč rada pokazala (ali vsaj nakazala), kje vidim
problematičnost izjavljanj o tej novi, sodobni enakosti med spoloma (bina-
rizmi so na delu): kje se ta »enakost« ne ujema z živetim izkušnjami oz. kje
te izjave ne zdržijo.
Problematika: spol, enakost in nova neenakost
Današnje socio-kulturne transformacije so ustvarile kontekst, v katerem
popularne percepcije razmerij med spoloma pogosto nakazujejo, da je fe-
minizem kot tak nekaj preživetega (Vendramin in Šimenc, 2016: 199). Raz-
lična družbena in politična vprašanja, povezana s feminizmom, so sedaj
priznana ali legitimizirana, za nekatera so se tudi poiskale bolj ali manj
ustrezne rešitve, kar pogosto pripelje do ugotovitve, da sodobna družba
ne potrebuje (več) feminizma, saj so njegove zahteve uresničene ali pa vsaj
vključene v uradne dokumente in politike. Zato je treba nepotreben (in po-
gosto tudi nepriljubljen, celo nevaren5) feminizem kratko malo preseči. In-
korporacija nekaterih feminističnih zahtev in poudarjena medijska vidnost
tistih žensk, ki jim je uspelo, prikrivata depolitizacijo feminizma.
3 Prim. npr. http://www.uravnotezenost.si/.
4 Kar je, mimogrede, izboljšava v primerjavi s stanjem pet let prej, tj. 2007: takrat je
bilo razmerje 83 proti 17 (nav. po prav tam).
5 Za elaboracijo o protifeminističnem sentimentu, ki ga pa ne smemo enačiti z »backla-
shem«, tule ni čisto prostora (prim. tudi McRobbie, 2012: 1).
136
nakazujejo, da je problem neenakosti in seksizma razrešen in da je pos-
tfeminizem kot čas dosežene enakosti, ki jo je treba samo znati izkoristi-
ti, ustrezen družbenozgodovinski opis stanja. V vzgoji in izobraževanju se
to kaže v luči promocije kulture standardov in dosežkov. Politični in eko-
nomski imperativi uvajajo (ali so že uvedli) svojo terminologijo, kot npr. na
znanju temelječa družba, učinkovitost izobraževanja ipd. V tej, postfemini-
stični in neoliberalno obarvani, pokrajini so feministični razmisleki vide-
ti kot zastareli, dekleta pa nove junakinje in zmagovalke novega časa. »De-
kliški subjekt« in »mlada ženskost« postajata vidnejša in učinkovitejša kot
družbena, kulturna in še kakšna tematika v poznokapitalističnih družbah
(Driscoll, 2002 nav. po Renold in Ringrose, 2013: 247). In nadalje – ker so
številke učinkovite in pritegnejo –, na terciarni stopnji jih v Sloveniji res di-
plomira pomembno več (tj. 60 odstotkov), a na visokih položajih v gospo-
darstvu in politiki jih je malo,3 da o tipičnih akademskih karierah niti ne
govorimo: tu smo leta 2012 imeli, kar zadeva redno profesuro, 77 odstot-
kov moških in 23 odstotkov žensk (nav. po Arsenjuk in Vidmar, 2015: 25).4
Tako bi v luči teh izhodišč rada pokazala (ali vsaj nakazala), kje vidim
problematičnost izjavljanj o tej novi, sodobni enakosti med spoloma (bina-
rizmi so na delu): kje se ta »enakost« ne ujema z živetim izkušnjami oz. kje
te izjave ne zdržijo.
Problematika: spol, enakost in nova neenakost
Današnje socio-kulturne transformacije so ustvarile kontekst, v katerem
popularne percepcije razmerij med spoloma pogosto nakazujejo, da je fe-
minizem kot tak nekaj preživetega (Vendramin in Šimenc, 2016: 199). Raz-
lična družbena in politična vprašanja, povezana s feminizmom, so sedaj
priznana ali legitimizirana, za nekatera so se tudi poiskale bolj ali manj
ustrezne rešitve, kar pogosto pripelje do ugotovitve, da sodobna družba
ne potrebuje (več) feminizma, saj so njegove zahteve uresničene ali pa vsaj
vključene v uradne dokumente in politike. Zato je treba nepotreben (in po-
gosto tudi nepriljubljen, celo nevaren5) feminizem kratko malo preseči. In-
korporacija nekaterih feminističnih zahtev in poudarjena medijska vidnost
tistih žensk, ki jim je uspelo, prikrivata depolitizacijo feminizma.
3 Prim. npr. http://www.uravnotezenost.si/.
4 Kar je, mimogrede, izboljšava v primerjavi s stanjem pet let prej, tj. 2007: takrat je
bilo razmerje 83 proti 17 (nav. po prav tam).
5 Za elaboracijo o protifeminističnem sentimentu, ki ga pa ne smemo enačiti z »backla-
shem«, tule ni čisto prostora (prim. tudi McRobbie, 2012: 1).
136
