Page 135 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 135
Problematičnost prehoda k »postfeministični
enakosti spolov« v vzgoji in izobraževanju
Valerija Vendramin
Namen prispevka je začrtati nekaj problemskih smernic na področju ena-
kosti spolov1 v vzgoji in izobraževanju (in seveda tudi širše) ter v razisko-
vanju te problematike. V izhodišču se teoretsko opiram na konceptualno
delo feministične teorije. Zgodovinsko razmerje med feminističnimi teori-
jami ter »spolom in edukacijo« je sicer kompleksno, a bistveno je, da so na
edukacijsko raziskovanje spola – v mislih imam tisto, za katerega velja, da
gre proti tradicionalnim načinom spoznavanja (kar je, mimogrede, emi-
nentno epistemološka tema) – pomembno vplivale različne oblike femini-
stičnega teoretiziranja iz poznega dvajsetega in zgodnjega enaindvajsete-
ga stoletja, hkrati pa je izmenjava seveda potekala tudi v nasprotni smeri.
Zaradi družbenih in političnih sprememb pa se diverziteta feministične-
ga preučevanja spola v edukaciji vseskozi dopolnjuje z novimi teoretskimi
uvidi, ki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju razprav v »edukacijskem
feminizmu« (Dillabough, 2001: 15)
Izboljšane možnosti deklet, njihova uspešnost, ki se kaže vse višje v
izobraževalni vertikali,2 in napredek v drugih segmentih življenja nekako
1 Temeljni kategoriji, ki ju najpogosteje doživljamo kot povsem samoumevni, sta
»ženske« in »moški«. Povezani sta z želenim družbenostrukturnim razmerjem
med največjima spolnima družbenima skupinama, ki je idejno izhodišče razisko-
vanja. Deklice/dekleta in dečki/fantje so konstruirani v razmerju spolnega naspro-
tja, t. i. spolne dihotomije. Tako je zanikan obstoj različnih, »drugačnih« ospoljenj
(Vendramin in Šribar, 2010).
2 Ki pa, kot bomo videli, še zdaleč ne seže do vrha.
135
enakosti spolov« v vzgoji in izobraževanju
Valerija Vendramin
Namen prispevka je začrtati nekaj problemskih smernic na področju ena-
kosti spolov1 v vzgoji in izobraževanju (in seveda tudi širše) ter v razisko-
vanju te problematike. V izhodišču se teoretsko opiram na konceptualno
delo feministične teorije. Zgodovinsko razmerje med feminističnimi teori-
jami ter »spolom in edukacijo« je sicer kompleksno, a bistveno je, da so na
edukacijsko raziskovanje spola – v mislih imam tisto, za katerega velja, da
gre proti tradicionalnim načinom spoznavanja (kar je, mimogrede, emi-
nentno epistemološka tema) – pomembno vplivale različne oblike femini-
stičnega teoretiziranja iz poznega dvajsetega in zgodnjega enaindvajsete-
ga stoletja, hkrati pa je izmenjava seveda potekala tudi v nasprotni smeri.
Zaradi družbenih in političnih sprememb pa se diverziteta feministične-
ga preučevanja spola v edukaciji vseskozi dopolnjuje z novimi teoretskimi
uvidi, ki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju razprav v »edukacijskem
feminizmu« (Dillabough, 2001: 15)
Izboljšane možnosti deklet, njihova uspešnost, ki se kaže vse višje v
izobraževalni vertikali,2 in napredek v drugih segmentih življenja nekako
1 Temeljni kategoriji, ki ju najpogosteje doživljamo kot povsem samoumevni, sta
»ženske« in »moški«. Povezani sta z želenim družbenostrukturnim razmerjem
med največjima spolnima družbenima skupinama, ki je idejno izhodišče razisko-
vanja. Deklice/dekleta in dečki/fantje so konstruirani v razmerju spolnega naspro-
tja, t. i. spolne dihotomije. Tako je zanikan obstoj različnih, »drugačnih« ospoljenj
(Vendramin in Šribar, 2010).
2 Ki pa, kot bomo videli, še zdaleč ne seže do vrha.
135
