Page 138 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 138
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju danes
pretiran kot znak enakosti med spoloma (Ringrose, 2012: 24).6 Ugotavljanje
uspeha po spolu nudi izjemno preprost, a dramatično poenostavljen krite-
rij za izkazovanje šolske učinkovitosti v okviru enakosti med spoli. Nada-
lje je uspeh deklic predstavljen v okviru »opozicijske dinamike« neuspeha
fantov – kot da uspeh ene skupine avtomatično pomeni neuspeh druge. Iz-
jemna kompleksnost izobraževalne problematike, ki je del prizadevanja za
»enakost«, je tako v veliki meri zamegljena (Ringrose, 2007: 479).
S tem v zvezi je treba tudi opozoriti, da zastavitev spola kot abstrak-
tne, samostoječe »spremenljivke«, ki je ukoreninjena v binarnosti moško/
žensko, ni izmislek edukacijskih raziskav, pač pa, kot pravi Jessica Ringro-
se, dediščina liberalnega feminizma. Njegove konceptualizacije spola so
neposredno vodile v ozko zastavljena merjenja uspešnosti glede na razliko
med spoloma, ki jih sedaj uporabljajo oblikovalci politik pri »dokazovanju«
visokih rezultatov deklic, učinkovitosti šol oz. šolskega sistema in enako-
sti med spoloma bolj na splošno (Ringrose, 2007: 473; prim. tudi Vendra-
min in Šimenc, 2016: 200). Spol kot edina spremenljivka, s katero dokazuje-
mo bodisi enakost bodisi neenakost, radikalno dekontekstualizira izkušnje
šolanja in uspešnosti oz. jih umakne iz ekonomskih ter kulturnih dejav-
nikov (Ringrose, 2007: 480). Ta dekontekstualizacija hkrati tudi pomeni
zasnovati/razumeti spol kot nediferencirano, esencializirano in monolitno
kategorijo, ki se dobro ujame, kot sem že omenila zgoraj, z neoliberalnim
»programom« individualizacije, avtonomnega sebstva in vzpostavljanja
samoodgovornosti (»self-responsibilization«) za bodisi uspeh ali neuspeh v
globaliziranih kontekstih marketizacije, negotovosti in tveganja (Ringro-
se, 2007: str. 480).
Lik učenca ali učenke z visokimi dosežki ni nevtralna družbena ka-
tegorija, ki bi jo bilo mogoče reducirati na individualno psihologijo – tak
pogled desocializira akademske dosežke in jih ima za neke vrste individu-
alni preračun, pri čemer se ne upošteva, kako strukturne neenakosti začr-
tujejo individualna prizadevanja, ki vplivajo na edukacijske izide (Wilkins,
2012: 768).
Nekaj zaključnih besed
Tematika (ne)enakosti med spoloma je lahko premalo vidna ali pa pos-
tavljena v središče raziskovalnega zanimanja na način, ki ni ustrezen, ker
preprosto reproducira stare vzorce oz. ne prevprašuje obstoječe vednosti in
6 Skoraj odveč je poudariti, da je izobraževanje več kot vsota ocen, dosežkov. Upošte-
vati bi torej morali celotno kulturo v razredih in šolah, tu utegne biti slika drugačna.
138
pretiran kot znak enakosti med spoloma (Ringrose, 2012: 24).6 Ugotavljanje
uspeha po spolu nudi izjemno preprost, a dramatično poenostavljen krite-
rij za izkazovanje šolske učinkovitosti v okviru enakosti med spoli. Nada-
lje je uspeh deklic predstavljen v okviru »opozicijske dinamike« neuspeha
fantov – kot da uspeh ene skupine avtomatično pomeni neuspeh druge. Iz-
jemna kompleksnost izobraževalne problematike, ki je del prizadevanja za
»enakost«, je tako v veliki meri zamegljena (Ringrose, 2007: 479).
S tem v zvezi je treba tudi opozoriti, da zastavitev spola kot abstrak-
tne, samostoječe »spremenljivke«, ki je ukoreninjena v binarnosti moško/
žensko, ni izmislek edukacijskih raziskav, pač pa, kot pravi Jessica Ringro-
se, dediščina liberalnega feminizma. Njegove konceptualizacije spola so
neposredno vodile v ozko zastavljena merjenja uspešnosti glede na razliko
med spoloma, ki jih sedaj uporabljajo oblikovalci politik pri »dokazovanju«
visokih rezultatov deklic, učinkovitosti šol oz. šolskega sistema in enako-
sti med spoloma bolj na splošno (Ringrose, 2007: 473; prim. tudi Vendra-
min in Šimenc, 2016: 200). Spol kot edina spremenljivka, s katero dokazuje-
mo bodisi enakost bodisi neenakost, radikalno dekontekstualizira izkušnje
šolanja in uspešnosti oz. jih umakne iz ekonomskih ter kulturnih dejav-
nikov (Ringrose, 2007: 480). Ta dekontekstualizacija hkrati tudi pomeni
zasnovati/razumeti spol kot nediferencirano, esencializirano in monolitno
kategorijo, ki se dobro ujame, kot sem že omenila zgoraj, z neoliberalnim
»programom« individualizacije, avtonomnega sebstva in vzpostavljanja
samoodgovornosti (»self-responsibilization«) za bodisi uspeh ali neuspeh v
globaliziranih kontekstih marketizacije, negotovosti in tveganja (Ringro-
se, 2007: str. 480).
Lik učenca ali učenke z visokimi dosežki ni nevtralna družbena ka-
tegorija, ki bi jo bilo mogoče reducirati na individualno psihologijo – tak
pogled desocializira akademske dosežke in jih ima za neke vrste individu-
alni preračun, pri čemer se ne upošteva, kako strukturne neenakosti začr-
tujejo individualna prizadevanja, ki vplivajo na edukacijske izide (Wilkins,
2012: 768).
Nekaj zaključnih besed
Tematika (ne)enakosti med spoloma je lahko premalo vidna ali pa pos-
tavljena v središče raziskovalnega zanimanja na način, ki ni ustrezen, ker
preprosto reproducira stare vzorce oz. ne prevprašuje obstoječe vednosti in
6 Skoraj odveč je poudariti, da je izobraževanje več kot vsota ocen, dosežkov. Upošte-
vati bi torej morali celotno kulturo v razredih in šolah, tu utegne biti slika drugačna.
138
