Page 137 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes 31
P. 137
problematičnost pr ehoda k »postfeministični enakosti spolov«
Popularna in potrošniška kultura, ki je zlezla na področje ženske svo-
bode ali osvobojenosti, domnevno podpira žensko uspešnost, a hkrati ute-
snjuje ženske v nove, drugačne, postfeministične odvisnosti. To pa pomeni,
da so elementi feminizma, upoštevani in vključeni v politično in institu-
cionalno življenje ter promovirani skozi popularno kulturo, preoblikova-
ni v individualistični diskurz, obarvan s samoodgovornostjo, in uporablje-
ni kot neke vrste nadomestek za feminizem (McRobbie, 2012: 1; prim. tudi
Vendramin in Šimenc, 2016). Domnevno brezmejne možnosti ter nagrade
za individualna prizadevanja, osebne transformacije in samoaktualizacije
so značilni momenti tega postfeminističnega etosa (Baker, 2010: 1–2).
Z neoliberalnim prevzemom se preoblikuje tudi pojem feministične-
ga opolnomočenja (»empowerment«), ki je sedaj povezan z logiko individu-
alne odgovornosti v sistemu, kjer naj bi imele ženske neomejene možnos-
ti. Individualni uspehi zakrivajo vsaj dvoje: osebno ceno, ki jo je bilo treba
plačati za »privilegirano umestitev v konsolidaciji obstoječih oblastnih pra-
ks (v izobraževanju in drugod)« (Burman, 2005: 264 ), in dejstvo, da so ta
mesta obkrožena s tistimi, ki jim ni uspelo – za kar so, kot jim je rečeno,
odgovorne same, saj pripoznanje strukturnih omejitev v ta okvir slavljenja
individualnega uspeha ni vključeno. Z drugimi besedami, »zgodbe o uspe-
hu«, ki jih pripovedujejo različne mlade ženske z različnimi izobraževal-
nimi poteki, prečijo družbeno pozicioniranje, mlade ženske pa ta diskurz
ponotranjijo, tako da je prepoznanje strukturnih omejitev in družbenih hi-
erarhij zmanjšano ali zabrisano (Baker, 2010: 1).
Slišati je tudi mogoče, da je nihalo zanihalo v drugo stran in da so se-
daj v prednosti dekleta oz. ženske, da so favorizirane. »Postfeminizem« je,
skratka, na delu v matrici »preveč feminizma«, feministični program pa je
dosežen (pravzaprav presežen) (Šribar, 2012: 122). V tem preobratu je zani-
mivo (ali pa morda še posebej moteče) to, da je feminizem tisti, ki je viden/
predstavljen kot krivec za težave sodobne ženske, ne pa moška dominaci-
ja, seksizem ali neenakost možnosti (prim. Pilcher in Whelehan, 2004: 4).
V okviru tega, postfeminističnega diskurza je torej promovirana ide-
ja, da so dekleta prehitele fante/moške, tudi zato, ker je šel feminizem pre-
daleč. Še več, na področju izobraževanja je njihov uspeh interpretiran, kot
da gre na račun fantov/moških, kar je videno kot deviantno in ogrožujo-
če. (V resnici obstajajo skupine dečkov, ki jim gre akademsko konstantno
dobro in ohranjajo svoj privilegiran družbeni položaj – a te skupine so ve-
zane tudi na razredne pozicije, ne izključno na spol.) Najindikativneje pa je
predvsem to, da je njihov uspeh na različnih testih merjenja znanja inter-
137
Popularna in potrošniška kultura, ki je zlezla na področje ženske svo-
bode ali osvobojenosti, domnevno podpira žensko uspešnost, a hkrati ute-
snjuje ženske v nove, drugačne, postfeministične odvisnosti. To pa pomeni,
da so elementi feminizma, upoštevani in vključeni v politično in institu-
cionalno življenje ter promovirani skozi popularno kulturo, preoblikova-
ni v individualistični diskurz, obarvan s samoodgovornostjo, in uporablje-
ni kot neke vrste nadomestek za feminizem (McRobbie, 2012: 1; prim. tudi
Vendramin in Šimenc, 2016). Domnevno brezmejne možnosti ter nagrade
za individualna prizadevanja, osebne transformacije in samoaktualizacije
so značilni momenti tega postfeminističnega etosa (Baker, 2010: 1–2).
Z neoliberalnim prevzemom se preoblikuje tudi pojem feministične-
ga opolnomočenja (»empowerment«), ki je sedaj povezan z logiko individu-
alne odgovornosti v sistemu, kjer naj bi imele ženske neomejene možnos-
ti. Individualni uspehi zakrivajo vsaj dvoje: osebno ceno, ki jo je bilo treba
plačati za »privilegirano umestitev v konsolidaciji obstoječih oblastnih pra-
ks (v izobraževanju in drugod)« (Burman, 2005: 264 ), in dejstvo, da so ta
mesta obkrožena s tistimi, ki jim ni uspelo – za kar so, kot jim je rečeno,
odgovorne same, saj pripoznanje strukturnih omejitev v ta okvir slavljenja
individualnega uspeha ni vključeno. Z drugimi besedami, »zgodbe o uspe-
hu«, ki jih pripovedujejo različne mlade ženske z različnimi izobraževal-
nimi poteki, prečijo družbeno pozicioniranje, mlade ženske pa ta diskurz
ponotranjijo, tako da je prepoznanje strukturnih omejitev in družbenih hi-
erarhij zmanjšano ali zabrisano (Baker, 2010: 1).
Slišati je tudi mogoče, da je nihalo zanihalo v drugo stran in da so se-
daj v prednosti dekleta oz. ženske, da so favorizirane. »Postfeminizem« je,
skratka, na delu v matrici »preveč feminizma«, feministični program pa je
dosežen (pravzaprav presežen) (Šribar, 2012: 122). V tem preobratu je zani-
mivo (ali pa morda še posebej moteče) to, da je feminizem tisti, ki je viden/
predstavljen kot krivec za težave sodobne ženske, ne pa moška dominaci-
ja, seksizem ali neenakost možnosti (prim. Pilcher in Whelehan, 2004: 4).
V okviru tega, postfeminističnega diskurza je torej promovirana ide-
ja, da so dekleta prehitele fante/moške, tudi zato, ker je šel feminizem pre-
daleč. Še več, na področju izobraževanja je njihov uspeh interpretiran, kot
da gre na račun fantov/moških, kar je videno kot deviantno in ogrožujo-
če. (V resnici obstajajo skupine dečkov, ki jim gre akademsko konstantno
dobro in ohranjajo svoj privilegiran družbeni položaj – a te skupine so ve-
zane tudi na razredne pozicije, ne izključno na spol.) Najindikativneje pa je
predvsem to, da je njihov uspeh na različnih testih merjenja znanja inter-
137
