Page 51 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 51
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
nost prvošolcev (zlasti pri slovenščini in matematiki). Tudi M. Zupančič
in M. Puklek (1999) sta našli pomembno nizko pozitivno povezanost med
inteligentnostjo in učno uspešnostjo pri prvošolcih. Marjanovič Umek in
drugi (2006b) so na vzorcu učencev devetega razreda osnovne šole ugoto-
vili, da je nebesedna spoznavna sposobnost (Ravenove standardne progre-
sivne matrice) poleg govorne kompetentnosti najpomembnejši dejavnik pri
pojasnjevanju šolske uspešnosti (ocene učiteljice in ocena na nacionalnih
preizkusih znanja pri treh predmetih). Tudi pri tretješolcih so dobili po-
dobne rezultate (Marjanovič Umek et al. 2006a).
Tuje raziskave so pokazale podobne rezultate. Nekatere, ki smo jih že
predstavili (npr. Kwok et al. 2007; Laidra et al. 2007; Normandeau in Guay
1998; Shiner 2000; Wentzel 1991, 1993; glej razdelka 1.3.2 in 1.7.1), so v analize
vključile tudi inteligentnost; vse so našle pomemben učinek inteligentnosti
na učno uspešnost. Laidra in drugi (2007) so na primer ugotovili, da je bila
inteligentnost (Ravenove standardne progresivne matrice) najpomembnej-
ši sočasni napovednik povprečne ocene v šoli od 7. do 17. leta. Podobno je za
sočasne napovedi ugotovila R. L. Shiner (2000), pri vzdolžni napovedi, kjer
je nadzorovala stabilnost učne uspešnosti, pa je bila napovedna moč oseb-
nostnih potez in inteligentnosti podobna.
B. Spinath in drugi (2006) so pri vzorcu 9-letnikov ugotovili, da je in-
teligentnost (Weschslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke, WISC) naj-
pomembnejši napovednik učiteljičine ocene učne uspešnosti pri treh pred-
metih (upoštevali so še učenčevo zaznavanje lastnih sposobnosti in njegova
stališča do predmetov). Podobno sta ugotovila Watkins in Glutting (2000)
pri 10-letnikih. Tudi starejše raziskave navajajo podobne rezultate. Inteli-
gentnost (WISC) se je pomembno povezovala z učno uspešnostjo osnov-
nošolcev tako z dosežki pri standardiziranih preizkusih kot s povprečno
oceno v šoli (Poteat et al. 1988). Nadalje je bila inteligentnost predšolskih
otrok najpomembnejši napovednik (vključen je bil še slog učenja) učne us-
pešnosti (standardiziran preizkus in ocena učiteljice) leto kasneje v prvem
razredu (McDermott 1984). Podobno je pri 7- do 14-letnikih ugotovil Oak-
land (1983), ki je poleg inteligentnosti upošteval še SEP, etnično pripadnost
in prilagojeno vedenje. Poleg tega je tretjina od 74 raziskav, ki so jih anali-
zirali Tramontana, Hooper in S. C. Selzer (1988), vključevala inteligentnost
v predšolskem obdobju kot napovednik kasnejše učne uspešnosti; večina
raziskav je našla pomembno napovedno vrednost, pri tretjini (od tretjine)
pa je bila inteligentnost najpomembnejši napovednik.
51
nost prvošolcev (zlasti pri slovenščini in matematiki). Tudi M. Zupančič
in M. Puklek (1999) sta našli pomembno nizko pozitivno povezanost med
inteligentnostjo in učno uspešnostjo pri prvošolcih. Marjanovič Umek in
drugi (2006b) so na vzorcu učencev devetega razreda osnovne šole ugoto-
vili, da je nebesedna spoznavna sposobnost (Ravenove standardne progre-
sivne matrice) poleg govorne kompetentnosti najpomembnejši dejavnik pri
pojasnjevanju šolske uspešnosti (ocene učiteljice in ocena na nacionalnih
preizkusih znanja pri treh predmetih). Tudi pri tretješolcih so dobili po-
dobne rezultate (Marjanovič Umek et al. 2006a).
Tuje raziskave so pokazale podobne rezultate. Nekatere, ki smo jih že
predstavili (npr. Kwok et al. 2007; Laidra et al. 2007; Normandeau in Guay
1998; Shiner 2000; Wentzel 1991, 1993; glej razdelka 1.3.2 in 1.7.1), so v analize
vključile tudi inteligentnost; vse so našle pomemben učinek inteligentnosti
na učno uspešnost. Laidra in drugi (2007) so na primer ugotovili, da je bila
inteligentnost (Ravenove standardne progresivne matrice) najpomembnej-
ši sočasni napovednik povprečne ocene v šoli od 7. do 17. leta. Podobno je za
sočasne napovedi ugotovila R. L. Shiner (2000), pri vzdolžni napovedi, kjer
je nadzorovala stabilnost učne uspešnosti, pa je bila napovedna moč oseb-
nostnih potez in inteligentnosti podobna.
B. Spinath in drugi (2006) so pri vzorcu 9-letnikov ugotovili, da je in-
teligentnost (Weschslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke, WISC) naj-
pomembnejši napovednik učiteljičine ocene učne uspešnosti pri treh pred-
metih (upoštevali so še učenčevo zaznavanje lastnih sposobnosti in njegova
stališča do predmetov). Podobno sta ugotovila Watkins in Glutting (2000)
pri 10-letnikih. Tudi starejše raziskave navajajo podobne rezultate. Inteli-
gentnost (WISC) se je pomembno povezovala z učno uspešnostjo osnov-
nošolcev tako z dosežki pri standardiziranih preizkusih kot s povprečno
oceno v šoli (Poteat et al. 1988). Nadalje je bila inteligentnost predšolskih
otrok najpomembnejši napovednik (vključen je bil še slog učenja) učne us-
pešnosti (standardiziran preizkus in ocena učiteljice) leto kasneje v prvem
razredu (McDermott 1984). Podobno je pri 7- do 14-letnikih ugotovil Oak-
land (1983), ki je poleg inteligentnosti upošteval še SEP, etnično pripadnost
in prilagojeno vedenje. Poleg tega je tretjina od 74 raziskav, ki so jih anali-
zirali Tramontana, Hooper in S. C. Selzer (1988), vključevala inteligentnost
v predšolskem obdobju kot napovednik kasnejše učne uspešnosti; večina
raziskav je našla pomembno napovedno vrednost, pri tretjini (od tretjine)
pa je bila inteligentnost najpomembnejši napovednik.
51
