Page 50 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 50
vedenjske težave in učna uspešnost
tih mladostnikov še dve leti kasneje. Pozitivno starševstvo so opredelili v
smislu topline in izražanja pozitivnih čustev. Podobno so ugotovili tudi T.
L. Spinrad in drugi (2007) za vedenje pozunanjenja, ponotranjenja in soci-
alno kompetentnost pri malčkih, vendar so bili odnosi (starševstvo→pri-
zadevni nadzor→socialno vedenje) pomembni le sočasno (znotraj merjenja
pri 18- in istih 30-mesečnikih), vzdolžno pa ne. Nasprotno s tem, v že ome-
njeni raziskavi NICHD (2003) niso našli pomembnega posredniškega učin-
ka vzdrževanja pozornosti (vidik prizadevnega nadzora), medtem ko je bila
impulzivnost pomemben posrednik med značilnostmi družinskega okolja
in vedenjem pozunanjenja ter socialno kompetentnostjo.
Če povzamemo, raziskave kažejo, da imajo mamine psihološke zna-
čilnosti pomemben učinek na različne dimenzije starševstva, dobro je razi-
skan zlasti negativen učinek depresivnosti. Nadalje pa je dosleden tudi uči-
nek različnih – zlasti pozitivnih – značilnosti starševstva (npr. podpora,
sprejemanje, toplina, odzivnost) na otrokovo samouravnavanje. Posredni-
ški učinek samouravnavanja med starševstvom in vedenjskimi težavami ni
bil dosledno pomemben.
Inteligentnost
Poleg že navedenih dejavnikov učne uspešnosti (spol, SEP, vrtec, samou-
ravnavanje, starševstvo) je zelo veliko število raziskovalcev preučevalo in-
teligentnost kot dejavnik učne uspešnosti in so dosledno našli pomembne
učinke. Obstaja vrsta opredelitev inteligentnosti (pregled v: Bucik 1997);
Wechsler (Marjanovič Umek in Svetina 2004) jo je opredelil kot niz spo-
sobnosti, ki otroku omogočajo racionalno mišljenje ter smiselno in učin-
kovito vedenje v svojem okolju. Isti avtor je postavil hierarhični model in-
teligentnosti v srednjem in poznem otroštvu, v katerem je splošni g-faktor
delil na faktor besednih in faktor nebesednih sposobnosti; g-faktor in be-
sedni faktor sta bila v povezavi z učno uspešnostjo najpogosteje predmet
raziskav (Zupančič in Kavčič 2007a), v pričujoči raziskavi pa smo ugotav-
ljali povezanost z nebesedno spoznavno sposobnostjo.
O pomembnosti otrokove inteligentnosti za njegovo učno uspešnost
poročajo številni avtorji (Laidra et al. 2007; Marjanovič Umek et al. 2006a,
b; Poteat, Wuensch in Gregg 1988; Spinath, Spinath, Harlaar in Plomin
2006; Zupančič in Kavčič 2007a). Večkrat omenjena raziskava M. Zupančič
in T. Kavčič (2007a) je pokazala, da splošne nebesedne spoznavne sposob-
nosti (Ravenove barvne progresivne matrice), pridobljene v istem šolskem
letu kot učna uspešnost, razmeroma dosledno napovedujejo učno uspeš-
50
tih mladostnikov še dve leti kasneje. Pozitivno starševstvo so opredelili v
smislu topline in izražanja pozitivnih čustev. Podobno so ugotovili tudi T.
L. Spinrad in drugi (2007) za vedenje pozunanjenja, ponotranjenja in soci-
alno kompetentnost pri malčkih, vendar so bili odnosi (starševstvo→pri-
zadevni nadzor→socialno vedenje) pomembni le sočasno (znotraj merjenja
pri 18- in istih 30-mesečnikih), vzdolžno pa ne. Nasprotno s tem, v že ome-
njeni raziskavi NICHD (2003) niso našli pomembnega posredniškega učin-
ka vzdrževanja pozornosti (vidik prizadevnega nadzora), medtem ko je bila
impulzivnost pomemben posrednik med značilnostmi družinskega okolja
in vedenjem pozunanjenja ter socialno kompetentnostjo.
Če povzamemo, raziskave kažejo, da imajo mamine psihološke zna-
čilnosti pomemben učinek na različne dimenzije starševstva, dobro je razi-
skan zlasti negativen učinek depresivnosti. Nadalje pa je dosleden tudi uči-
nek različnih – zlasti pozitivnih – značilnosti starševstva (npr. podpora,
sprejemanje, toplina, odzivnost) na otrokovo samouravnavanje. Posredni-
ški učinek samouravnavanja med starševstvom in vedenjskimi težavami ni
bil dosledno pomemben.
Inteligentnost
Poleg že navedenih dejavnikov učne uspešnosti (spol, SEP, vrtec, samou-
ravnavanje, starševstvo) je zelo veliko število raziskovalcev preučevalo in-
teligentnost kot dejavnik učne uspešnosti in so dosledno našli pomembne
učinke. Obstaja vrsta opredelitev inteligentnosti (pregled v: Bucik 1997);
Wechsler (Marjanovič Umek in Svetina 2004) jo je opredelil kot niz spo-
sobnosti, ki otroku omogočajo racionalno mišljenje ter smiselno in učin-
kovito vedenje v svojem okolju. Isti avtor je postavil hierarhični model in-
teligentnosti v srednjem in poznem otroštvu, v katerem je splošni g-faktor
delil na faktor besednih in faktor nebesednih sposobnosti; g-faktor in be-
sedni faktor sta bila v povezavi z učno uspešnostjo najpogosteje predmet
raziskav (Zupančič in Kavčič 2007a), v pričujoči raziskavi pa smo ugotav-
ljali povezanost z nebesedno spoznavno sposobnostjo.
O pomembnosti otrokove inteligentnosti za njegovo učno uspešnost
poročajo številni avtorji (Laidra et al. 2007; Marjanovič Umek et al. 2006a,
b; Poteat, Wuensch in Gregg 1988; Spinath, Spinath, Harlaar in Plomin
2006; Zupančič in Kavčič 2007a). Večkrat omenjena raziskava M. Zupančič
in T. Kavčič (2007a) je pokazala, da splošne nebesedne spoznavne sposob-
nosti (Ravenove barvne progresivne matrice), pridobljene v istem šolskem
letu kot učna uspešnost, razmeroma dosledno napovedujejo učno uspeš-
50
