Page 43 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 43
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
žavami ponotranjenja, čeprav so bile razlike manj dosledne; poleg tega so
imeli ti otroci višji prizadevni nadzor kot otroci s težavami pozunanjenja.
K. T. Murray in G. Kochanska (2002) sta ugotovili, da kažejo otroci z
visoko ravnijo prizadevnega nadzora (različne vedenjske mere) več vede-
nja ponotranjenja (glede na ocene mam) v primerjavi z vrstniki s srednjo
ravnijo prizadevnega nadzora. Morda je do tega prišlo, ker so bile nekate-
re mere prizadevnega nadzora nasičene tudi z reaktivnim nadzorom (npr.
visoko vedenjsko inhibicijo ali nizko impulzivnostjo, ki sta povezani s so-
cialnim umikom – značilnost vedenja ponotranjenja; Eisenberg, Hofer et
al. 2007). Med prizadevnim nadzorom in vedenjem pozunanjenjem avtori-
ci nista našli povezav.
Nekateri raziskovalci so se osredotočali na zveze med prizadevnim
nadzorom in vedenjem pozunanjenja (ne pa tudi vedenjem ponotranjenja).
Prizadevni nadzor (ocena odraslih glede nadzora pozornosti in vztrajnost
na vedenjski nalogi) otrok negativno se je negativno povezoval z vedenjem
pozunanjenja pri otrocih, starih od 6 do 8 let in tudi dve ter štiri leta kas-
neje (Valiente et al. 2003). Zhou in drugi (2007) so spremljali razvojne poti
prizadevnega nadzora in vedenja pozunanjenja v otroštvu; otroci z viso-
kim in stabilnim prizadevnim nadzorom so imeli stabilno nizko vedenje
pozunanjenja.
Če povzamemo, lahko vidimo, da je večina raziskav ugotavljala odnos
med prizadevnim nadzorom in vedenjem pozunanjenja in tudi rezultati so
najbolj dosledni; vedenje pozunanjenja se večinoma povezuje z nizko izraz-
nostjo vseh treh komponent prizadevnega nadzora. Rezultati glede odno-
sa med prizadevnim nadzorom in ponotranjenjem so nedosledni; nekateri
raziskovalci so našli negativno povezanost (npr. Eisenberg, Cumberland et
al. 2001; Eisenberg, Ma et al. 2007), drugi je niso (npr. Eisenberg, Sadovsky
et al. 2005; Diener in Kim 2004) ali pa so našli pozitivno (npr. Murray in
Kochanska 2002). Morda do tega pride, ker naj bi se vedenje ponotranje-
nja povezovalo različno z različnimi komponentami prizadevnega nadzo-
ra (tj. negativno zlasti z nadzorom pozornosti in aktivacijskim nadzorom,
manj oziroma sploh ne pa z inhibicijskim nadzorom; Eisenberg, Eggum et
al. 2010). Zveze med prizadevnim nadzorom in vedenjem ponotranjenja so
torej odvisne od tega, kateri vidik prizadevnega nadzora so merili razisko-
valci.
Nekateri avtorji raziskav so poročali tudi o vlogi prizadevnega nad-
zora kot moderatorja (npr. Fabes et al. 2003; Belsky, Friedman in Hsieh
2001), nekateri o vlogi posrednika med različnimi konstrukti (najpogoste-
43
žavami ponotranjenja, čeprav so bile razlike manj dosledne; poleg tega so
imeli ti otroci višji prizadevni nadzor kot otroci s težavami pozunanjenja.
K. T. Murray in G. Kochanska (2002) sta ugotovili, da kažejo otroci z
visoko ravnijo prizadevnega nadzora (različne vedenjske mere) več vede-
nja ponotranjenja (glede na ocene mam) v primerjavi z vrstniki s srednjo
ravnijo prizadevnega nadzora. Morda je do tega prišlo, ker so bile nekate-
re mere prizadevnega nadzora nasičene tudi z reaktivnim nadzorom (npr.
visoko vedenjsko inhibicijo ali nizko impulzivnostjo, ki sta povezani s so-
cialnim umikom – značilnost vedenja ponotranjenja; Eisenberg, Hofer et
al. 2007). Med prizadevnim nadzorom in vedenjem pozunanjenjem avtori-
ci nista našli povezav.
Nekateri raziskovalci so se osredotočali na zveze med prizadevnim
nadzorom in vedenjem pozunanjenja (ne pa tudi vedenjem ponotranjenja).
Prizadevni nadzor (ocena odraslih glede nadzora pozornosti in vztrajnost
na vedenjski nalogi) otrok negativno se je negativno povezoval z vedenjem
pozunanjenja pri otrocih, starih od 6 do 8 let in tudi dve ter štiri leta kas-
neje (Valiente et al. 2003). Zhou in drugi (2007) so spremljali razvojne poti
prizadevnega nadzora in vedenja pozunanjenja v otroštvu; otroci z viso-
kim in stabilnim prizadevnim nadzorom so imeli stabilno nizko vedenje
pozunanjenja.
Če povzamemo, lahko vidimo, da je večina raziskav ugotavljala odnos
med prizadevnim nadzorom in vedenjem pozunanjenja in tudi rezultati so
najbolj dosledni; vedenje pozunanjenja se večinoma povezuje z nizko izraz-
nostjo vseh treh komponent prizadevnega nadzora. Rezultati glede odno-
sa med prizadevnim nadzorom in ponotranjenjem so nedosledni; nekateri
raziskovalci so našli negativno povezanost (npr. Eisenberg, Cumberland et
al. 2001; Eisenberg, Ma et al. 2007), drugi je niso (npr. Eisenberg, Sadovsky
et al. 2005; Diener in Kim 2004) ali pa so našli pozitivno (npr. Murray in
Kochanska 2002). Morda do tega pride, ker naj bi se vedenje ponotranje-
nja povezovalo različno z različnimi komponentami prizadevnega nadzo-
ra (tj. negativno zlasti z nadzorom pozornosti in aktivacijskim nadzorom,
manj oziroma sploh ne pa z inhibicijskim nadzorom; Eisenberg, Eggum et
al. 2010). Zveze med prizadevnim nadzorom in vedenjem ponotranjenja so
torej odvisne od tega, kateri vidik prizadevnega nadzora so merili razisko-
valci.
Nekateri avtorji raziskav so poročali tudi o vlogi prizadevnega nad-
zora kot moderatorja (npr. Fabes et al. 2003; Belsky, Friedman in Hsieh
2001), nekateri o vlogi posrednika med različnimi konstrukti (najpogoste-
43
