Page 42 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 42
vedenjske težave in učna uspešnost
ti (ne pa tudi inhibicijski nadzor) v primerjavi z netežavnimi otroki. Otro-
ci s težavami ponotranjenja so imeli v splošnem višji prizadevni nadzor kot
otroci s težavami pozunanjenja. Dve leti pozneje so bile razlike v prizadev-
nem nadzoru med netežavnimi otroci in tistimi s težavami ponotranjenja
nepomembne, ostale pa so pomembne razlike med netežavnimi otroci in
tistimi s težavami pozunanjenja (Eisenberg, Sadovsky et al. 2005). Nekatere
mere prizadevnega nadzora so vzdolžno napovedovale spremembo v pripa-
dnosti otrok skupinam z oziroma brez vedenjskih težav (prav tam). Na is-
tem vzorcu otrok so N. Eisenberg, T. L. Spinrad in drugi (2004) s pomočjo
strukturnega modeliranja ugotovili, da je prizadevni nadzor vzdolžno po-
membno in negativno napovedoval težave pozunanjenja, hkrati pa so te-
žave pozunanjenja vzdolžno negativno napovedovale prizadevni nadzor.
Neposredne vzdolžne napovedi prizadevnega nadzora na vedenje ponotra-
njenja niso preverjali.
V raziskavi na drugem vzorcu otrok so N. Eisenberg in drugi (1995,
1997) ter B. C. Murphy in drugi (2004) spremljali predšolske otroke vsa-
ki dve leti do zgodnjega mladostništva in ugotavljali vzdolžni učinek pri-
zadevnega nadzora (ocena staršev in vzgojiteljic/učiteljic) na vedenje po-
zunanjenja in socialno kompetentnost (ocene učiteljic glede socialno
primernega vedenja, priljubljenosti, prosocialnega vedenja, motečega ve-
denja in agresivnosti; ocena staršev glede vedenjskih težav/pozunanjenja;
v nekaterih merjenjih tudi vedenjska mera). Prizadevni nadzor (skupaj z
nizko impulzivnostjo) je sočasno in vzdolžno napovedoval socialno ustre-
zno vedenje in odsotnost vedenja pozunanjenja. Podobno so ugotovili tudi
v raziskavi NICHD (2003), kjer je vzdrževanje pozornosti 4,5-letnikov po-
membno pozitivno sočasno napovedovalo socialno kompetentnost (odno-
se z vrstniki) ter negativno vedenje pozunanjenja. Tudi L. J. Lengua, E.
Honorado, N. R. Bush (2007) so ugotovile, da prizadevni nadzor (vedenj-
ske mere) 3-letnikov napoveduje njihovo socialno kompetentnost (ocena
mame) šest mesecev kasneje. Nasprotno pa D. L. Diener in Kim (2004)
pri predšolskih otrocih nista našla pomembnega učinka samouravnavanja
(mamina ocena prizadevnega nadzora in impulzivnosti) na otrokovo pro-
socialno vedenje, vedenje pozunanjenja in socialni umik (ocena učiteljice)
pet mesecev kasneje.
Tudi pri vzorcu kitajskih otrok (Eisenberg, Ma, Chang, Zhou, Aiken
in West 2007) so raziskovalci poročali, da so imeli prvo- in drugošolci s
težavami pozunanjenja nižji prizadevni nadzor (usmerjanje pozornosti in
inhibicijski nadzor; ocena odraslih). Podobno je veljalo tudi za otroke s te-
42
ti (ne pa tudi inhibicijski nadzor) v primerjavi z netežavnimi otroki. Otro-
ci s težavami ponotranjenja so imeli v splošnem višji prizadevni nadzor kot
otroci s težavami pozunanjenja. Dve leti pozneje so bile razlike v prizadev-
nem nadzoru med netežavnimi otroci in tistimi s težavami ponotranjenja
nepomembne, ostale pa so pomembne razlike med netežavnimi otroci in
tistimi s težavami pozunanjenja (Eisenberg, Sadovsky et al. 2005). Nekatere
mere prizadevnega nadzora so vzdolžno napovedovale spremembo v pripa-
dnosti otrok skupinam z oziroma brez vedenjskih težav (prav tam). Na is-
tem vzorcu otrok so N. Eisenberg, T. L. Spinrad in drugi (2004) s pomočjo
strukturnega modeliranja ugotovili, da je prizadevni nadzor vzdolžno po-
membno in negativno napovedoval težave pozunanjenja, hkrati pa so te-
žave pozunanjenja vzdolžno negativno napovedovale prizadevni nadzor.
Neposredne vzdolžne napovedi prizadevnega nadzora na vedenje ponotra-
njenja niso preverjali.
V raziskavi na drugem vzorcu otrok so N. Eisenberg in drugi (1995,
1997) ter B. C. Murphy in drugi (2004) spremljali predšolske otroke vsa-
ki dve leti do zgodnjega mladostništva in ugotavljali vzdolžni učinek pri-
zadevnega nadzora (ocena staršev in vzgojiteljic/učiteljic) na vedenje po-
zunanjenja in socialno kompetentnost (ocene učiteljic glede socialno
primernega vedenja, priljubljenosti, prosocialnega vedenja, motečega ve-
denja in agresivnosti; ocena staršev glede vedenjskih težav/pozunanjenja;
v nekaterih merjenjih tudi vedenjska mera). Prizadevni nadzor (skupaj z
nizko impulzivnostjo) je sočasno in vzdolžno napovedoval socialno ustre-
zno vedenje in odsotnost vedenja pozunanjenja. Podobno so ugotovili tudi
v raziskavi NICHD (2003), kjer je vzdrževanje pozornosti 4,5-letnikov po-
membno pozitivno sočasno napovedovalo socialno kompetentnost (odno-
se z vrstniki) ter negativno vedenje pozunanjenja. Tudi L. J. Lengua, E.
Honorado, N. R. Bush (2007) so ugotovile, da prizadevni nadzor (vedenj-
ske mere) 3-letnikov napoveduje njihovo socialno kompetentnost (ocena
mame) šest mesecev kasneje. Nasprotno pa D. L. Diener in Kim (2004)
pri predšolskih otrocih nista našla pomembnega učinka samouravnavanja
(mamina ocena prizadevnega nadzora in impulzivnosti) na otrokovo pro-
socialno vedenje, vedenje pozunanjenja in socialni umik (ocena učiteljice)
pet mesecev kasneje.
Tudi pri vzorcu kitajskih otrok (Eisenberg, Ma, Chang, Zhou, Aiken
in West 2007) so raziskovalci poročali, da so imeli prvo- in drugošolci s
težavami pozunanjenja nižji prizadevni nadzor (usmerjanje pozornosti in
inhibicijski nadzor; ocena odraslih). Podobno je veljalo tudi za otroke s te-
42
