Page 41 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 41
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
šev) 7- do 12-letnikov pomembno in pozitivno napovedoval učno uspešnost
ob koncu šolskega leta (povprečna ocena), in sicer ob nadzoru učne uspeš-
nosti na začetku šolskega leta, spola in SEP. V raziskavi NICHD (2003) so
pri 4,5-letnikih ugotovili, da je vzdrževanje pozornosti pomembno in po-
zitivno sočasno napovedovalo dosežek na standardiziranem testu (pri bra-
nju in matematiki). C. Blair in R. P. Razza (2007) sta ugotovili, da različ-
ne mere samouravnavanja (predvsem prizadevni nadzor) pri predšolskih
otrocih pomembno in pozitivno napovedujejo uspešnost v vrtcu (na stan-
dardiziranih preizkusih) eno leto kasneje. Howse, Lange, Farran in C. D.
Boyles (2003) so pri vzorcu 5- do 8-letnikov iz tveganega (v smislu revščine)
in netveganega okolja ugotovili, da je vedenjska mera nadzora pozornosti
pri predšolskih otrocih pomembno in pozitivno napovedovala dosežek pri
branju (standardiziran preizkus), medtem ko so pri drugošolcih našli po-
memben in pozitiven učinek učiteljičine ocene samouravnavanja na bral-
ni dosežek. Ob nadzoru stabilnosti bralnega dosežka (dosežek izpred enega
leta; ta je bil na voljo le za otroke iz rizičnega okolja) je bil učinek pomem-
ben le še pri predšolskih otrocih. Nekateri raziskovalci so ugotavljali odnos
med temperamentom in učnimi dosežki ter ugotovili, da vztrajnost (oce-
na mame) v poznem otroštvu pomembno in pozitivno napoveduje učno
uspešnost (ocena učitelja in standardiziran preizkus) v zgodnjem mla-
dostništvu, tudi ob nadzoru inteligentnosti (Guerin, Gottfried, Oliver in
Thomas 1994). Podobno sta ugotovila tudi Martin in Holbrook (1985) za so-
časne napovedi učnih dosežkov prvošolcev.
Obsežen pregled raziskav, ki so ugotavljale odnos med prizadevnim
nadzorom in različnimi oblikami prilagojenosti (vedenje pozunanjenja in
ponotranjenja), je pripravila N. Eisenberg skupaj z različnimi sodelavci (Ei-
senberg, Eggum et al. 2010; Eisenberg, Hofer et al. 2007; Eisenberg, Smith
et al. 2004). Na tem mestu navajamo najrelevantnejše.
N. Eisenberg, A. Cumberland in drugi (2001) so prizadevni nadzor ot-
rok (4,5- do 8-letniki) s težavami ponotranjenja in/ali pozunanjenja pri-
merjali s kontrolno skupino otrok. Isti vzorec otrok so N. Eisenberg, A. Sa-
dovsky in drugi (2005) spremljali dve leti kasneje. Prizadevni nadzor so
ugotavljali s pomočjo ocen staršev in učiteljic, pa tudi vedenjskih mer (ki so
delno merile tudi reaktivni nadzor). Otroci s težavami pozunanjenja (ali te-
žavami pozunanjenja in ponotranjenja) so imeli v primerjavi z netežavnimi
otroci slabši prizadevni nadzor (usmerjanje in premeščanje pozornosti ter
inhibicijski nadzor), pa tudi nižji rezultat na nekaterih vedenjskih merah.
Za otroke s težavami ponotranjenja je bil značilen slabši nadzor pozornos-
41
šev) 7- do 12-letnikov pomembno in pozitivno napovedoval učno uspešnost
ob koncu šolskega leta (povprečna ocena), in sicer ob nadzoru učne uspeš-
nosti na začetku šolskega leta, spola in SEP. V raziskavi NICHD (2003) so
pri 4,5-letnikih ugotovili, da je vzdrževanje pozornosti pomembno in po-
zitivno sočasno napovedovalo dosežek na standardiziranem testu (pri bra-
nju in matematiki). C. Blair in R. P. Razza (2007) sta ugotovili, da različ-
ne mere samouravnavanja (predvsem prizadevni nadzor) pri predšolskih
otrocih pomembno in pozitivno napovedujejo uspešnost v vrtcu (na stan-
dardiziranih preizkusih) eno leto kasneje. Howse, Lange, Farran in C. D.
Boyles (2003) so pri vzorcu 5- do 8-letnikov iz tveganega (v smislu revščine)
in netveganega okolja ugotovili, da je vedenjska mera nadzora pozornosti
pri predšolskih otrocih pomembno in pozitivno napovedovala dosežek pri
branju (standardiziran preizkus), medtem ko so pri drugošolcih našli po-
memben in pozitiven učinek učiteljičine ocene samouravnavanja na bral-
ni dosežek. Ob nadzoru stabilnosti bralnega dosežka (dosežek izpred enega
leta; ta je bil na voljo le za otroke iz rizičnega okolja) je bil učinek pomem-
ben le še pri predšolskih otrocih. Nekateri raziskovalci so ugotavljali odnos
med temperamentom in učnimi dosežki ter ugotovili, da vztrajnost (oce-
na mame) v poznem otroštvu pomembno in pozitivno napoveduje učno
uspešnost (ocena učitelja in standardiziran preizkus) v zgodnjem mla-
dostništvu, tudi ob nadzoru inteligentnosti (Guerin, Gottfried, Oliver in
Thomas 1994). Podobno sta ugotovila tudi Martin in Holbrook (1985) za so-
časne napovedi učnih dosežkov prvošolcev.
Obsežen pregled raziskav, ki so ugotavljale odnos med prizadevnim
nadzorom in različnimi oblikami prilagojenosti (vedenje pozunanjenja in
ponotranjenja), je pripravila N. Eisenberg skupaj z različnimi sodelavci (Ei-
senberg, Eggum et al. 2010; Eisenberg, Hofer et al. 2007; Eisenberg, Smith
et al. 2004). Na tem mestu navajamo najrelevantnejše.
N. Eisenberg, A. Cumberland in drugi (2001) so prizadevni nadzor ot-
rok (4,5- do 8-letniki) s težavami ponotranjenja in/ali pozunanjenja pri-
merjali s kontrolno skupino otrok. Isti vzorec otrok so N. Eisenberg, A. Sa-
dovsky in drugi (2005) spremljali dve leti kasneje. Prizadevni nadzor so
ugotavljali s pomočjo ocen staršev in učiteljic, pa tudi vedenjskih mer (ki so
delno merile tudi reaktivni nadzor). Otroci s težavami pozunanjenja (ali te-
žavami pozunanjenja in ponotranjenja) so imeli v primerjavi z netežavnimi
otroci slabši prizadevni nadzor (usmerjanje in premeščanje pozornosti ter
inhibicijski nadzor), pa tudi nižji rezultat na nekaterih vedenjskih merah.
Za otroke s težavami ponotranjenja je bil značilen slabši nadzor pozornos-
41
