Page 39 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 39
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
je, da posameznik lahko proces vedno ozavesti in prilagaja situaciji (Ei-
senberg, Hofer et al. 2007). Prizadevni procesi samouravnavanja torej sami
po sebi pomenijo optimalno raven uravnavanja in ne izključujejo sponta-
nosti; posameznik samouravnavanje prožno aktivira glede na zahteve situ-
acije. V pričujoči raziskavi uporabljamo pojma samouravnavanje ter priza-
devni nadzor kot sopomenki, čeprav se zavedamo, da je samouravnavanje
širši pojem, ki lahko zajema tudi druge prizadevne procese.
Glede razvoja prizadevnega nadzora so raziskovalci (pregled v: Ei-
senberg, Hofer et al. 2007) ugotovili, da se nekatere oblike le-tega (vzdrže-
vanje pozornosti) pojavijo že pri 10-mesečnikih. Do pomembnega izboljša-
nja različnih vidikov prizadevnega nadzora pride med drugim in tretjim
letom, do četrtega leta pa je ta že razmeroma dobro razvit, a se njegov ra-
zvoj nadaljuje tudi v obdobju šolanja in s počasnejšim tempom celo v od-
raslosti (prav tam). Skladno s tem so G. Kochanska, K. T. Murray in E. T.
Harlan (2000) v vzdolžni raziskavi z metodo več ocenjevalcev (ocena star-
šev in različne vedenjske mere) ugotovile, da pride med 22. in 33. mesecem
do pomembnega izboljšanja v prizadevnem nadzoru, poleg tega je bil ta sta-
bilen in vse bolj koherenten. Podobno je veljalo tudi eno leto kasneje (med
33. in 46. mesecem otrokove starosti; Kochanska, Murray, Jacques, Koenig
in Vandegees 1996) in dve leti kasneje (med 46. in 66. mesecem otrokove
starosti; Kochanska, Murray in Coy 1997).
N. Eisenberg in drugi (Eisenberg, Cumberland et al. 2001; Eisenberg,
Eggum et al. 2010; Eisenberg, Hofer et al. 2007) so opozorili na pomembno
razlikovanje med opisanimi prizadevnimi procesi samouravnavanja in
drugimi oblikami nadzora, ki so bolj nehoteni, rigidni, avtomatizirani in
niso pod posameznikovim nadzorom. Poimenovali so jih reaktivni nad-
zor; ta se nanaša na neprizadevne sisteme približevanja oziroma izogiba-
nja in ga običajno (a ne izključno) ugotavljamo z merami impulzivnosti
(pomanjkljiv reaktivni nadzor) in vedenjske inhibicije (pretiran reaktivni
nadzor). Pojem samouravnavanja se nanaša izključno na prizadevne pro-
cese. Tako prizadevni kot reaktivni nadzor lahko ugotavljamo s pomočjo
ocen odraslih, samoocen (predvsem pri starejših otrocih) in vedenjskih na-
log, vendar so nekatere od teh mer nasičene z obema vrstama nadzora (Ei-
senberg, Eggum et al. 2010). Obe vrsti nadzora sta med seboj konceptual-
no in statistično povezani (Eisenberg, Smith, Sadovsky in Spinrad 2004).
Prizadevni nadzor se v splošnem povezuje s pozitivnimi izidi na različnih
področjih razvoja, pomanjkljiv ali pretiran reaktivni nadzor pa z negativ-
nimi, vendar smer učinka ni jasna (Eisenberg, Eggum et al. 2010).
39
je, da posameznik lahko proces vedno ozavesti in prilagaja situaciji (Ei-
senberg, Hofer et al. 2007). Prizadevni procesi samouravnavanja torej sami
po sebi pomenijo optimalno raven uravnavanja in ne izključujejo sponta-
nosti; posameznik samouravnavanje prožno aktivira glede na zahteve situ-
acije. V pričujoči raziskavi uporabljamo pojma samouravnavanje ter priza-
devni nadzor kot sopomenki, čeprav se zavedamo, da je samouravnavanje
širši pojem, ki lahko zajema tudi druge prizadevne procese.
Glede razvoja prizadevnega nadzora so raziskovalci (pregled v: Ei-
senberg, Hofer et al. 2007) ugotovili, da se nekatere oblike le-tega (vzdrže-
vanje pozornosti) pojavijo že pri 10-mesečnikih. Do pomembnega izboljša-
nja različnih vidikov prizadevnega nadzora pride med drugim in tretjim
letom, do četrtega leta pa je ta že razmeroma dobro razvit, a se njegov ra-
zvoj nadaljuje tudi v obdobju šolanja in s počasnejšim tempom celo v od-
raslosti (prav tam). Skladno s tem so G. Kochanska, K. T. Murray in E. T.
Harlan (2000) v vzdolžni raziskavi z metodo več ocenjevalcev (ocena star-
šev in različne vedenjske mere) ugotovile, da pride med 22. in 33. mesecem
do pomembnega izboljšanja v prizadevnem nadzoru, poleg tega je bil ta sta-
bilen in vse bolj koherenten. Podobno je veljalo tudi eno leto kasneje (med
33. in 46. mesecem otrokove starosti; Kochanska, Murray, Jacques, Koenig
in Vandegees 1996) in dve leti kasneje (med 46. in 66. mesecem otrokove
starosti; Kochanska, Murray in Coy 1997).
N. Eisenberg in drugi (Eisenberg, Cumberland et al. 2001; Eisenberg,
Eggum et al. 2010; Eisenberg, Hofer et al. 2007) so opozorili na pomembno
razlikovanje med opisanimi prizadevnimi procesi samouravnavanja in
drugimi oblikami nadzora, ki so bolj nehoteni, rigidni, avtomatizirani in
niso pod posameznikovim nadzorom. Poimenovali so jih reaktivni nad-
zor; ta se nanaša na neprizadevne sisteme približevanja oziroma izogiba-
nja in ga običajno (a ne izključno) ugotavljamo z merami impulzivnosti
(pomanjkljiv reaktivni nadzor) in vedenjske inhibicije (pretiran reaktivni
nadzor). Pojem samouravnavanja se nanaša izključno na prizadevne pro-
cese. Tako prizadevni kot reaktivni nadzor lahko ugotavljamo s pomočjo
ocen odraslih, samoocen (predvsem pri starejših otrocih) in vedenjskih na-
log, vendar so nekatere od teh mer nasičene z obema vrstama nadzora (Ei-
senberg, Eggum et al. 2010). Obe vrsti nadzora sta med seboj konceptual-
no in statistično povezani (Eisenberg, Smith, Sadovsky in Spinrad 2004).
Prizadevni nadzor se v splošnem povezuje s pozitivnimi izidi na različnih
področjih razvoja, pomanjkljiv ali pretiran reaktivni nadzor pa z negativ-
nimi, vendar smer učinka ni jasna (Eisenberg, Eggum et al. 2010).
39
