Page 38 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 38
vedenjske težave in učna uspešnost
jetno za posreden učinek – preko starševstva; starši z višjo izobrazbo v
interakcijah s svojimi otroki (npr. pri igri) nudijo več spoznavno spod-
budnih dejavnosti, predstavljajo jim več učinkovitih strategij za reševanje
»spoznavnih nalog«, otroke bolj vodijo in spodbujajo ter jih manj nepos-
redno nadzorujejo. Poleg tega se napovedne zveze verjetno pojavljajo zara-
di dedljivosti spoznavnih sposobnosti s staršev na otroke (te pa so povezane
tako z učno uspešnostjo kot z izobrazbo); povprečni koeficient dedljivosti
splošne spoznavne sposobnosti v srednjem otroštvu znaša 0,50 (Zupančič
in Kavčič 2007a).
Samouravnavanje
Samouravnavanje različni raziskovalci opredeljujejo zelo različno, pogosto
pa se ta nanaša na uravnavanje doživljanja in izražanja čustev (Eisenberg,
Hofer et al. 2007), G. Kochanska in drugi (2001) pa samouravnavanje opre-
deljujejo v smislu ugodljivosti. V pričujoči raziskavi smo se oprli na opre-
delitev M. K. Rothbart in Batesa (2006), ki samouravnavanje – skupaj z
odzivnostjo – razumeta kot pomembni področji temperamenta. Samo-
uravnavanje avtorja pojmujeta v smislu prizadevnega nadzora in drugih
procesov, ki uravnavajo posameznikovo odzivnost na področju čustvova-
nja, dejavnosti in pozornosti, medtem ko odzivnost predstavlja reakcije na
spremembe v zunanjem in notranjem okolju.
Prizadevni nadzor sta opredelila kot »učinkovitost izvršilne pozor-
nosti, ki vključuje zmožnost inhibicije dominantnega odziva in/ali aktiva-
cije nedominantega odziva, načrtovanje in odkrivanje napak, poleg tega pa
je povezan tudi z zmožnostjo vzdrževanja pozornosti« (Rothbart in Bates
2006, 129). Prizadevni nadzor torej vključuje (1) zmožnost vzdrževanja in
(2) premeščanja pozornosti, (3) prizadevno aktivacijo in (4) inhibicijo ve-
denja (posebej, ko posamezniku ni do tega, a je to potrebno za dosego ci-
lja ali zaradi prilagajanja okolici), (5) pa tudi druge izvršilne funkcije, ki
so vezane na integracijo informacij, načrtovanje ter uravnavanje čustova-
nja in vedenja (Eisenberg, Hofer et al. 2007; Eisenberg, Eggum, Vaughan in
Edwards 2010). Prvi dve komponenti lahko skupaj imenujemo prizadevni
nadzor pozornosti, naslednji dve pa aktivacijski in inhibicijski prizadevni
nadzor2. Dejstvo, da gre pri prizadevnem nadzoru za hoten, nameren pro-
ces ne pomeni nujno, da se posameznik procesa samouravnavanja tudi za-
veda; del teh procesov namreč lahko poteka avtomatizirano, bistveno pa
2 V nadaljevanju zaradi poenostavitve uporabljamo izraze nadzor pozornosti, aktiva-
cijski nadzor ter inhibicijski nadzor.
38
jetno za posreden učinek – preko starševstva; starši z višjo izobrazbo v
interakcijah s svojimi otroki (npr. pri igri) nudijo več spoznavno spod-
budnih dejavnosti, predstavljajo jim več učinkovitih strategij za reševanje
»spoznavnih nalog«, otroke bolj vodijo in spodbujajo ter jih manj nepos-
redno nadzorujejo. Poleg tega se napovedne zveze verjetno pojavljajo zara-
di dedljivosti spoznavnih sposobnosti s staršev na otroke (te pa so povezane
tako z učno uspešnostjo kot z izobrazbo); povprečni koeficient dedljivosti
splošne spoznavne sposobnosti v srednjem otroštvu znaša 0,50 (Zupančič
in Kavčič 2007a).
Samouravnavanje
Samouravnavanje različni raziskovalci opredeljujejo zelo različno, pogosto
pa se ta nanaša na uravnavanje doživljanja in izražanja čustev (Eisenberg,
Hofer et al. 2007), G. Kochanska in drugi (2001) pa samouravnavanje opre-
deljujejo v smislu ugodljivosti. V pričujoči raziskavi smo se oprli na opre-
delitev M. K. Rothbart in Batesa (2006), ki samouravnavanje – skupaj z
odzivnostjo – razumeta kot pomembni področji temperamenta. Samo-
uravnavanje avtorja pojmujeta v smislu prizadevnega nadzora in drugih
procesov, ki uravnavajo posameznikovo odzivnost na področju čustvova-
nja, dejavnosti in pozornosti, medtem ko odzivnost predstavlja reakcije na
spremembe v zunanjem in notranjem okolju.
Prizadevni nadzor sta opredelila kot »učinkovitost izvršilne pozor-
nosti, ki vključuje zmožnost inhibicije dominantnega odziva in/ali aktiva-
cije nedominantega odziva, načrtovanje in odkrivanje napak, poleg tega pa
je povezan tudi z zmožnostjo vzdrževanja pozornosti« (Rothbart in Bates
2006, 129). Prizadevni nadzor torej vključuje (1) zmožnost vzdrževanja in
(2) premeščanja pozornosti, (3) prizadevno aktivacijo in (4) inhibicijo ve-
denja (posebej, ko posamezniku ni do tega, a je to potrebno za dosego ci-
lja ali zaradi prilagajanja okolici), (5) pa tudi druge izvršilne funkcije, ki
so vezane na integracijo informacij, načrtovanje ter uravnavanje čustova-
nja in vedenja (Eisenberg, Hofer et al. 2007; Eisenberg, Eggum, Vaughan in
Edwards 2010). Prvi dve komponenti lahko skupaj imenujemo prizadevni
nadzor pozornosti, naslednji dve pa aktivacijski in inhibicijski prizadevni
nadzor2. Dejstvo, da gre pri prizadevnem nadzoru za hoten, nameren pro-
ces ne pomeni nujno, da se posameznik procesa samouravnavanja tudi za-
veda; del teh procesov namreč lahko poteka avtomatizirano, bistveno pa
2 V nadaljevanju zaradi poenostavitve uporabljamo izraze nadzor pozornosti, aktiva-
cijski nadzor ter inhibicijski nadzor.
38
