Page 37 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 37
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
no regresijsko analizo v prvem koraku vključene otrokove osebnostne po-
teze, potem v splošnem družinsko okolje (ki je vključevalo tudi izobrazbo
mam in očetov) ni pomembno sočasno niti vzdolžno napovedovalo social-
nega vedenja. To je veljalo tako v vrtcu kot šoli (pri 3-letnikih in nato pri is-
tih otrocih eno, dve in tri leta kasneje). Podobno isti avtorici poročata tudi
v nekaterih predhodnih analizah (Zupančič in Kavčič 2006). Tudi za učno
uspešnost prvošolcev sta ugotovili, da je imel sklop otrokovih osebnostnih
potez splošno najmočnejšo vzdolžno napovedno vrednost in sklop značil-
nosti družin (torej tudi izobrazba staršev) ni pomembno izboljšal te napo-
vedi; podobno se je z nekaj izjemami izkazalo tudi glede napovednih odno-
sov v tekočem šolskem letu.
V nasprotju s tem je raziskava M. Puklek in A. Gril (1999) pokazala,
da so bili otroci staršev z nižjo izobrazbo (v primerjavi s srednjo in višjo iz-
obrazbo) ocenjeni kot bolj anksiozni ter najmanj socializirani tako v vrt-
cu kot leto kasneje v šoli. Glede učne uspešnosti pa sta M. Zupančič in M.
Puklek (1999) na istem vzorcu našli pomembno visoko pozitivno poveza-
vo med izobrazbo staršev in učno uspešnostjo ob koncu prvega razreda. Pri
tem moramo seveda upoštevati, da starejša raziskava (iz leta 1999) v anali-
zah ni upoštevala otrokovih osebnostnih potez.
Tudi tuje raziskave so našle učinke SEP oziroma izobrazbe staršev na
učno uspešnost (npr. Alexander in Entwisle 1988). Downer in Pianta (2006)
sta ugotovila, da so imele mame z višjo izobrazbo otroke, ki so bili v prvem
razredu učno uspešnejši. Skladno s tem sta Willcut in Pennington (2000)
ugotovila, da imajo bralno neupešni učenci pomembno nižji SEP kot bral-
no uspešni učenci. M. M. McClelland in drugi (2006) pa so ugotovili, da je
izobrazba mame napovedovala začetne ravni učnega dosežka med vrtcem
in šestim razredom pri matematiki in branju, pri matematiki pa tudi rast
dosežka. Poleg tega so izsledki mednarodne raziskave TIMSS pokazali, da
je pri starejših učencih (tj. osmošolcih; za četrtošolce niso zbrali podatka o
izobrazbi staršev) v skoraj vseh državah višja stopnja izobrazbe staršev po-
vezana z boljšimi rezultati učencev pri matematiki in naravoslovju (Mar-
tin et al. 2008; Mullis et al. 2008). V nekoliko drugačnih analizah so A. S.
Masten in drugi (2005) pokazali, da vključitev SEP v strukturni model od-
nosov med pozunanjenjem, učno uspešnostjo in ponotranjanjem ni vpli-
vala na predhodno ugotovljeno pomembnost avtoregresijskih poti in poti
navzkrižnega zamika.
Pozitivni učinek na učno uspešnost raziskovalci (Downer in Penning-
ton 2006; Zupančič in Kavčič 2007a) običajno razlagajo s tem, da gre ver-
37
no regresijsko analizo v prvem koraku vključene otrokove osebnostne po-
teze, potem v splošnem družinsko okolje (ki je vključevalo tudi izobrazbo
mam in očetov) ni pomembno sočasno niti vzdolžno napovedovalo social-
nega vedenja. To je veljalo tako v vrtcu kot šoli (pri 3-letnikih in nato pri is-
tih otrocih eno, dve in tri leta kasneje). Podobno isti avtorici poročata tudi
v nekaterih predhodnih analizah (Zupančič in Kavčič 2006). Tudi za učno
uspešnost prvošolcev sta ugotovili, da je imel sklop otrokovih osebnostnih
potez splošno najmočnejšo vzdolžno napovedno vrednost in sklop značil-
nosti družin (torej tudi izobrazba staršev) ni pomembno izboljšal te napo-
vedi; podobno se je z nekaj izjemami izkazalo tudi glede napovednih odno-
sov v tekočem šolskem letu.
V nasprotju s tem je raziskava M. Puklek in A. Gril (1999) pokazala,
da so bili otroci staršev z nižjo izobrazbo (v primerjavi s srednjo in višjo iz-
obrazbo) ocenjeni kot bolj anksiozni ter najmanj socializirani tako v vrt-
cu kot leto kasneje v šoli. Glede učne uspešnosti pa sta M. Zupančič in M.
Puklek (1999) na istem vzorcu našli pomembno visoko pozitivno poveza-
vo med izobrazbo staršev in učno uspešnostjo ob koncu prvega razreda. Pri
tem moramo seveda upoštevati, da starejša raziskava (iz leta 1999) v anali-
zah ni upoštevala otrokovih osebnostnih potez.
Tudi tuje raziskave so našle učinke SEP oziroma izobrazbe staršev na
učno uspešnost (npr. Alexander in Entwisle 1988). Downer in Pianta (2006)
sta ugotovila, da so imele mame z višjo izobrazbo otroke, ki so bili v prvem
razredu učno uspešnejši. Skladno s tem sta Willcut in Pennington (2000)
ugotovila, da imajo bralno neupešni učenci pomembno nižji SEP kot bral-
no uspešni učenci. M. M. McClelland in drugi (2006) pa so ugotovili, da je
izobrazba mame napovedovala začetne ravni učnega dosežka med vrtcem
in šestim razredom pri matematiki in branju, pri matematiki pa tudi rast
dosežka. Poleg tega so izsledki mednarodne raziskave TIMSS pokazali, da
je pri starejših učencih (tj. osmošolcih; za četrtošolce niso zbrali podatka o
izobrazbi staršev) v skoraj vseh državah višja stopnja izobrazbe staršev po-
vezana z boljšimi rezultati učencev pri matematiki in naravoslovju (Mar-
tin et al. 2008; Mullis et al. 2008). V nekoliko drugačnih analizah so A. S.
Masten in drugi (2005) pokazali, da vključitev SEP v strukturni model od-
nosov med pozunanjenjem, učno uspešnostjo in ponotranjanjem ni vpli-
vala na predhodno ugotovljeno pomembnost avtoregresijskih poti in poti
navzkrižnega zamika.
Pozitivni učinek na učno uspešnost raziskovalci (Downer in Penning-
ton 2006; Zupančič in Kavčič 2007a) običajno razlagajo s tem, da gre ver-
37
