Page 26 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 26
vedenjske težave in učna uspešnost
ugodljivost proti jezi/nasprotovanju, pozornost proti nemirnosti) na učno
uspešnost (glede na standardizirane preizkuse in učiteljeve ocene). Otroke
so spremljali v prvem, drugem in četrtem razredu. Pomemben vzdolžen
kratkotrajen učinek (vse spremenljivke merjene v istem šolskem letu) na
dosežke so raziskovalci našli zlasti za zanimanje/vključevanje proti apati-
ji/umiku ter pozornost proti nemirnosti (v vseh treh razredih in ob nadzo-
ru demografskih spremenljivk). Dolgotrajni vzdolžni učinki istih dveh ve-
denj v prvem razredu na dosežke v drugem in četrtem razredu so bili sicer
pomembni, a v analizah, ki so upoštevale tudi stabilnost spremenljivk, so
bili ti učinki večinoma posredni (preko učinka na dosežke v prvem razredu
in na dosežke v prvem četrtetju tekočega razreda).
O’Neil in drugi (1997) so preverjali, kakšen vzdolžen učinek ima (ne)
sprejetost med vrstniki na učno uspešnost od vrtca do drugega razreda. Re-
zultati so pokazali, da imajo otroci, ki so bili v vrtcu priljubljeni, v prvem
in drugem razredu boljše učne dosežke (tako glede na učiteljeve ocene kot
glede na standardizirane preizkuse) v primerjavi z drugimi otroci (zlas-
ti v primerjavi z zavrnjenimi, pa tudi s prezrtimi, povprečnimi in kontra-
verznimi).
Downer in Pianta (2006) sta analizirala podatke vzdolžne ameriške
(ZDA) raziskave NICHD SECC (National Institute of Child Health and
Human Development – Study of early child care), v kateri so spremljali
otroke od rojstva do konca prvega razreda. Preverjali so vzdolžni učinek ra-
zličnih zgodnjih dejavnikov (npr. značilnosti domačega okolja, značilnosti
mame, značilnosti predšolskega varstva) na učno in spoznavno uspešnost
prvošolcev. Socialna kompetentnost pred vstopom v šolo, ki so jo sestavljale
mere socialnih spretnosti, težav ponotranjenja, težav pozunanjenja, konf-
liktnosti in bližine, je bila pomemben napovednik dosežkov pri branju in
matematiki (tudi ob nadzoru stabilnosti teh spremenljivk) ob koncu prve-
ga razreda. Poleg tega se je pokazalo, da je socialna kompetentnost pomem-
ben mediator, ki povezuje zgodnje dejavnike s kasnejšo učno uspešnostjo.
L. F. DiLalla in drugi (2004) so pri skupini 5-letnikov ugotavljali tem-
peramentne značilnosti, vedenjske težave (agresivnost, anksioznost in
težave s pozornostjo) in odnos z vzgojiteljico, nato pa šest do osem let kas-
neje še njihov učni uspeh (na podlagi povprečne šolske ocene pri različnih
predmetih). Rezultati so pokazali, da od opazovanih vedenjskih težav (po-
ročila staršev) učno uspešnost vzdolžno pozitivno napoveduje anksioznost;
bolj anksiozni petletniki so imeli višjo povprečno oceno v mladostništvu,
vendar v vzorcu ni bilo visoko anksizonih posameznikov, poleg tega mera
26
ugodljivost proti jezi/nasprotovanju, pozornost proti nemirnosti) na učno
uspešnost (glede na standardizirane preizkuse in učiteljeve ocene). Otroke
so spremljali v prvem, drugem in četrtem razredu. Pomemben vzdolžen
kratkotrajen učinek (vse spremenljivke merjene v istem šolskem letu) na
dosežke so raziskovalci našli zlasti za zanimanje/vključevanje proti apati-
ji/umiku ter pozornost proti nemirnosti (v vseh treh razredih in ob nadzo-
ru demografskih spremenljivk). Dolgotrajni vzdolžni učinki istih dveh ve-
denj v prvem razredu na dosežke v drugem in četrtem razredu so bili sicer
pomembni, a v analizah, ki so upoštevale tudi stabilnost spremenljivk, so
bili ti učinki večinoma posredni (preko učinka na dosežke v prvem razredu
in na dosežke v prvem četrtetju tekočega razreda).
O’Neil in drugi (1997) so preverjali, kakšen vzdolžen učinek ima (ne)
sprejetost med vrstniki na učno uspešnost od vrtca do drugega razreda. Re-
zultati so pokazali, da imajo otroci, ki so bili v vrtcu priljubljeni, v prvem
in drugem razredu boljše učne dosežke (tako glede na učiteljeve ocene kot
glede na standardizirane preizkuse) v primerjavi z drugimi otroci (zlas-
ti v primerjavi z zavrnjenimi, pa tudi s prezrtimi, povprečnimi in kontra-
verznimi).
Downer in Pianta (2006) sta analizirala podatke vzdolžne ameriške
(ZDA) raziskave NICHD SECC (National Institute of Child Health and
Human Development – Study of early child care), v kateri so spremljali
otroke od rojstva do konca prvega razreda. Preverjali so vzdolžni učinek ra-
zličnih zgodnjih dejavnikov (npr. značilnosti domačega okolja, značilnosti
mame, značilnosti predšolskega varstva) na učno in spoznavno uspešnost
prvošolcev. Socialna kompetentnost pred vstopom v šolo, ki so jo sestavljale
mere socialnih spretnosti, težav ponotranjenja, težav pozunanjenja, konf-
liktnosti in bližine, je bila pomemben napovednik dosežkov pri branju in
matematiki (tudi ob nadzoru stabilnosti teh spremenljivk) ob koncu prve-
ga razreda. Poleg tega se je pokazalo, da je socialna kompetentnost pomem-
ben mediator, ki povezuje zgodnje dejavnike s kasnejšo učno uspešnostjo.
L. F. DiLalla in drugi (2004) so pri skupini 5-letnikov ugotavljali tem-
peramentne značilnosti, vedenjske težave (agresivnost, anksioznost in
težave s pozornostjo) in odnos z vzgojiteljico, nato pa šest do osem let kas-
neje še njihov učni uspeh (na podlagi povprečne šolske ocene pri različnih
predmetih). Rezultati so pokazali, da od opazovanih vedenjskih težav (po-
ročila staršev) učno uspešnost vzdolžno pozitivno napoveduje anksioznost;
bolj anksiozni petletniki so imeli višjo povprečno oceno v mladostništvu,
vendar v vzorcu ni bilo visoko anksizonih posameznikov, poleg tega mera
26
