Page 23 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 23
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
membnih vzajemnih vzdolžnih povezav med učno uspešnostjo in socialno
inhibicijo-plašnostjo.
Pri nekoliko mlajšem vzorcu otrok so M. Welsh in drugi (2001) vsako
leto od prvega do tretjega razreda ugotavljali pozitivno in negativno soci-
alno kompetentnost (preko sociometrične preizkušnje s pozitivnimi in ne-
gativnimi poimenovanji ter ocenjevanja prosocialnih, agresivnih in razdi-
ralnih vedenj s strani učiteljic in vrstnikov) in učne kompetentnosti (preko
poročil učiteljev o otrokovi uspešnosti in trudu pri matematiki in jeziku, pa
tudi poročil o otrokovih delovnih navadah). Avtorji so s strukturnim mo-
deliranjem ugotovili, da učna kompetentnost vzdolžno pomembno napo-
veduje tako pozitivno kot negativno socialno kompetentnost tako iz prvega
v drugi kot tudi iz drugega v tretji razred (smer koeficientov je bila za po-
zitivno socialno kompetentnost pozitivna, za negativno pa negativna). Po
drugi strani so bile napovedi iz socialne kompetentnosti na učno večino-
ma nepomembne; pomemben pozitiven napovednik je bila le pozitivna so-
cialna kompetetnost v drugem razredu (za učno kompetentnost v tretjem).
Avtorji so torej vsaj delno podprli vzajemni model ter nakazali na diferen-
cialne učinke pozitivne socialne kompetentnosti v primerjavi z negativno
socialno kompetentnostjo na učno kompetentnost.
Prav tako pri mlajšem vzorcu otrok je Ladd (1990) preverjal obe smeri
povezanosti med odnosi z vrstniki in prilagajanjem na šolo (to je med dru-
gim obsegalo tudi komponento šolskih dosežkov). Ugotovil je, da je bilo
število novih prijateljstev, ki so jih 5-letniki sklenili ob začetku šolskega
leta, pomemben napovednik napredka v dosežku od začetka do konca šol-
skega leta; poleg tega so imeli zavrnjeni učenci ob koncu leta nižje dosežke
od ostalih učencev (priljubljeni, povprečni in prezrti), in to ob nadzoru sta-
bilnosti te spremenljivke.
Ker večina raziskav ni vključevala vedenja ponotranjenja, navajamo
še vzdolžno raziskavo B. Maughan in drugih (2003), v kateri so ugotavl-
jali povezanost med depresivnimi razpoloženji (samoocena) in bralnimi
dosežki (standardiziran preizkus) pri 7-, 11- in 14-letnih dečkih, ki so kaza-
li povečano tveganje za antisocialno vedenje. Depresivna razpoloženja lah-
ko pojmujemo kot enega od vidikov ponotranjenja. Bralno neuspešni 7- in
11-letniki so po šestih mesecih kazali povečano tveganje za depresivno raz-
položenje (tudi ob nadzoru različnih korelatov), napoved tveganja za de-
presivno razpoloženje po enem in dveh letih pa je bila ob nadzoru stabilno-
sti depresivnega razpoloženja nepomembna. Depresivno razpoloženje pri
vseh treh starostnih skupinah je sicer imelo pomemben, a skoraj neznaten
23
membnih vzajemnih vzdolžnih povezav med učno uspešnostjo in socialno
inhibicijo-plašnostjo.
Pri nekoliko mlajšem vzorcu otrok so M. Welsh in drugi (2001) vsako
leto od prvega do tretjega razreda ugotavljali pozitivno in negativno soci-
alno kompetentnost (preko sociometrične preizkušnje s pozitivnimi in ne-
gativnimi poimenovanji ter ocenjevanja prosocialnih, agresivnih in razdi-
ralnih vedenj s strani učiteljic in vrstnikov) in učne kompetentnosti (preko
poročil učiteljev o otrokovi uspešnosti in trudu pri matematiki in jeziku, pa
tudi poročil o otrokovih delovnih navadah). Avtorji so s strukturnim mo-
deliranjem ugotovili, da učna kompetentnost vzdolžno pomembno napo-
veduje tako pozitivno kot negativno socialno kompetentnost tako iz prvega
v drugi kot tudi iz drugega v tretji razred (smer koeficientov je bila za po-
zitivno socialno kompetentnost pozitivna, za negativno pa negativna). Po
drugi strani so bile napovedi iz socialne kompetentnosti na učno večino-
ma nepomembne; pomemben pozitiven napovednik je bila le pozitivna so-
cialna kompetetnost v drugem razredu (za učno kompetentnost v tretjem).
Avtorji so torej vsaj delno podprli vzajemni model ter nakazali na diferen-
cialne učinke pozitivne socialne kompetentnosti v primerjavi z negativno
socialno kompetentnostjo na učno kompetentnost.
Prav tako pri mlajšem vzorcu otrok je Ladd (1990) preverjal obe smeri
povezanosti med odnosi z vrstniki in prilagajanjem na šolo (to je med dru-
gim obsegalo tudi komponento šolskih dosežkov). Ugotovil je, da je bilo
število novih prijateljstev, ki so jih 5-letniki sklenili ob začetku šolskega
leta, pomemben napovednik napredka v dosežku od začetka do konca šol-
skega leta; poleg tega so imeli zavrnjeni učenci ob koncu leta nižje dosežke
od ostalih učencev (priljubljeni, povprečni in prezrti), in to ob nadzoru sta-
bilnosti te spremenljivke.
Ker večina raziskav ni vključevala vedenja ponotranjenja, navajamo
še vzdolžno raziskavo B. Maughan in drugih (2003), v kateri so ugotavl-
jali povezanost med depresivnimi razpoloženji (samoocena) in bralnimi
dosežki (standardiziran preizkus) pri 7-, 11- in 14-letnih dečkih, ki so kaza-
li povečano tveganje za antisocialno vedenje. Depresivna razpoloženja lah-
ko pojmujemo kot enega od vidikov ponotranjenja. Bralno neuspešni 7- in
11-letniki so po šestih mesecih kazali povečano tveganje za depresivno raz-
položenje (tudi ob nadzoru različnih korelatov), napoved tveganja za de-
presivno razpoloženje po enem in dveh letih pa je bila ob nadzoru stabilno-
sti depresivnega razpoloženja nepomembna. Depresivno razpoloženje pri
vseh treh starostnih skupinah je sicer imelo pomemben, a skoraj neznaten
23
